O diabetesu

RUDI, MALI RDEČI AVTOMOBILČEK – sodobna zgodbica o diabetesu

 

Nekoč, ne tako dolgo nazaj, je živel mali rdeči avtomobilček z imenom Rudi. Živel je v majhnem, prijetnem mestecu, skupaj s svojim skrbnim lastnikom.


V mestu je bilo veliko urejenih cest in prvovrstnih garaž, kar je Rudija navdajalo z veseljem.

Rudijev lastnik, Bob, ga je vozil na redne tehnične preglede ter ga hranil le z najboljšim gorivom ter motornim oljem, Rudi pa mu je v zameno vdano služil najbolje kar je mogel.

 

Nekega dne pa je Bob pri prestavljanju zaslišal, da Rudijev motor čudno ropoče. Ves zaskrbljen je Rudija odpeljal k mehaniku, kjer je zahteval da ga temeljito pregledajo, da bi ugotovili, kaj je z njim narobe.

 

Mehanik je Rudija postavil na visoka nosila in na plan privlekel svoje svetleče se orodje. Rudija je pregledal po dolgem in počez, še posebej pa se je posvetil prestavnemu mehanizmu, saj se je tudi njemu zdelo, da skrivnostni zvok izvira od tam.

 

Bob je zaskrbljeno postaval po delavnici in upal, da z Rudijem ni nič hujšega.

Po dolgih urah se mehanik naposled le obrne k Bobu in pravi: »Žal mi je, vendar Vam prinašam slabe novice.« »Kaj je narobe?« je vzkliknil Bob.


»Veste,« je rekel mehanik, »vaš avtomobilček je zbolel za unikatno boleznijo, za katero včasih zbolijo tudi še tako zdravi avtomobili.«

 

»Kako resna je ta bolezen? Se bova še naprej lahko brezskrbno vozila naokrog?« se je vpraševal Bob.

 

»Seveda,« mu je zatrdil avtomehanik. »Prepričan sem, da vam bo tale avto služil še dolga leta, vendar boste morali prilagoditi način vožnje. Zgleda, da se je avtomatska prestavna os polomila, zato je ne bo več mogoče uporabljati. Z drugimi besedami, to pomeni, da se boste morali privaditi na ročno prestavljanje.«

 

Bob še nikoli ni imel avta, pri katerem ne bi vse delovalo avtomatsko, zato se je ročnega prestavljanja ustrašil. Vedel je, da se ga bo prej ali slej moral naučiti, vendar ni vedel, kje naj začne.

 

Ni dolgo razmišljal o tem, ko je do njega pristopil mehanik in dejal: »V motorno olje boste od zdaj naprej morali vlivati posebne dodatke. To je precej lahko, vendar morate biti pazljivi: ne sme jih biti niti preveč, niti premalo, saj bo v nasprotnem primeru Rudi kaj hitro spet pod našo streho!«

 

Vse to je Boba seveda zelo zaskrbelo: »Le kje naj se vsega tega navadim? In kot kaže, bom to moral storiti precej hitro!«

 

Mehanik, ki je že večkrat videl takšne prizore, je pomirjujoče rekel: »Vse bo še dobro. Poznam specialista, ki vas bo naučil kako ravnati z ročnim menjalnikom, česar se boste naučili hitro, in kmalu ne boste več poznali razlike med tem in starim načinom prestavljanja.«

 

Bob je imel pripravljenih še kopico vprašanj, zato je v sestanek privolil in se s specialistom še isti dan, preden so Rudiju dovolili zapustit garažo, pogovoril.


Po nekaj srečanjih in mnogo vloženega truda se je Bob vendarle naučil kako voziti avto na drugačen način.

 

Naučil se je, kakšna je primerna količina dodatkov k motornemu olju ter se navadil pazljivo gledati na nove števce in metre, ki mu jih je vgradil mehanik, da bi bilo sodelovanje čim lažje in čim boljše.

 

Tudi Rudi se jetrudil in prizadeval, da je bil čimbolj odziven ter ubogljiv, predvsem pa se je počutil mnogo bolje, ko je dobil pravšnjo količino dodatkov.

 

Vesel sem ko lahko rečem, da se je ta zgodba srečno izšla. Na kak sončen dan pa le bodite pozorni: morda vidite Boba in Rudija, srečna kot še nikoli poprej! In, razen če bi ju vprašali, ne bi nikoli izvedeli, kako jima je ta dan spremenil življenji.

 

NE KONEC, AMPAK NOV ZAČETEK!

 

Rudy mali športni avtomobilček (original v angleščini)>>