Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

TYPE 1 DIABETES CHALLENGE YOUTH 2016 - ISLANDIJA - DNEVNIK dr. Bratine

Type 1 diabetes youth challenge – Iceland 2016


Spomladi je priletelo vabilo tudi v Slovenijo – eden od zdravnikov  gre lahko kot del zdravstvene ekipe na Islandijo, kjer se bo odvijal drugi izziv za mlade s sladkorno boleznijo – 5 dnevni treking pod Mount Hekla, najbolj znanim ledenikom. Letos sem možnost dobila sama, kar je bila prava nagrada. Z desetimi mladimi iz celega sveta prehoditi Islandijo.
Maili so pričeli deževati potem maja, kakšna oprema bo potrebna, kakšne so zadolžitve za nas, kam nas bo vodila pot. Slike so enkratne, barve, različna krajina, hribi in doline, jezera, reke in morje. Sledi rezervacija karte za polet do Reykyavika in priprava opreme.
Že aprila začnem s tekom in kot vedno so prvi kilomeri težki, po pretečenih 100 km pa so stvari lažje.
Junija je na vrsti še kolonija, dnevi kar letijo in kar naenkrat je tu nedelja 24. 7., pregledati je potrebno seznam in pripraviti pohodniško opremo, nakupiti zadnje stvari. Pogled na vremensko ni več tako slab, v ponedeljek dež in 13 stopinj potem pa sonce.

Ponedeljek 25.7.2016, dan 1
Zgodnje vstajanje in pot na letališče, po poletu do Pariza sledi osem ur čakanja na let naprej, kar pomeni dovolj časa za odgovore na maile, vajber in potem polet naprej.


Icelandair ni gostoljubna linija, kljub poletu, ki traja več kot tri ure, nam ponudijo le kozarec vode in soka, hrana pa je vesoljsko draga. Po pristanku pogled na deževno pokrajino,


pred avtobusom pa že pozdrav prvim – Martina in Aaron iz Nemčije, Kerry iz Južnoafriške republike, Hanna iz Norveške in Theo iz Francije. Avtobus nas pripelje do gostišča, kjer ostajamo dve noči, soba je majhna in da najdem vtičnico za elektriko traja 5 minut. Zvečer se dobimo z Maurom Scharfom iz Brazilije, Olgo Kourdonouri iz Hannovra, manjka le še Valentino Cherubini iz Ancone in zdravniška ekipa bi bila popolna, tu je še edukatorka Martina, kamermana Wes in Chris, vodič Peter ter načrti se začnejo. Kdo prihaja, kaj bomo delali v torek… Pogled iz restavracije je enak ob devetih, desetih in enajstih zvečer – svetlo je. Enako ob polnoči, potem se malce znoči, ob štirih zjutraj pa je že spet svetlo…


Neverjetno – česa takega nismo navajeni doma, ko je temno je temno, tukaj pa, morda je mičkeno temneje kake tri ure. Le zavesa potegnjena pred okno pomaga, da zaspim. Ob treh ponoči pride še Delphine Arduini, glavna organizatorka dogodka, ki hitro zleze v posteljo  in zaspiva obe.

Torek 26.6.2016, dan 2

Zbudim se že ob pol sedmih, zunaj sije sonce, kot bi bila ura že dvanajst in takoj se odločim, da bom odtekla svoj krog po Reykyaviku. Pred sobo zagledam Connorja, Bruna, Gavina in Thea, ki imajo enako idejo. Na prvem ovinku se naše poti ločijo, saj fantje oddrvijo proti morju, moj tek pa je bolj raziskovalne narave, mimo veliko cerkve proti morju,

 odlično tekaško pot imajo, ki vodi po vsej obali, tako tečem najprej, do konferenčnega centra in nato še v drugo smer in po malih ulicah spet do cerkve.



7 km je dovolj da se prebudim. Sledi čakanje na kopalnico, saj imamo samo 3 kopalnice za 18 ljudi.
Zajtrk je prijeten dogodek, dobimo sveže pečen kruh, ki je še topel, jajca, sir, slano maslo in  marmelado. Borovničeva je kot tista iz naše kolonije.
Po zajtrku imamo prvi sestanek z mladimi. Odločimo se, da imajo prosto do enih, potem pa bomo odšli na mestni bazen.
Bazen pri 15 stopinjah? To bo vsekakor dogodivščina! Dopoldan capljam po mestu skupaj z Martino, jaz vadim svojo nemščino, ona pa angleščino, ki se je uči drugo leto. Nasmejita naju božični trgovini, ki sta odprti celo leto, ena ima celo nabiralnik za pisma dedku Mrazu.


Sledi še kava na toplem soncu in nato skok na avtobus. 
V kopališču najprej presenetijo visoke cene, ja na Islandiji smo! Potem opozorilo, da se moramo sezuti že pred vstopom v garderobo, nakar pa pred vstopom v bazene opraviti tuširanje pod strogim očesom gospe nadzornice s kapo na laseh in modrimi plastičnimi rokavicami. Pogled na plakat na steni, ki opozarja, da je fotografiranje prepovedano ter nazorno kaže, kje vse se moramo umiti, me postavi pred vprašanje, če ima gospa modre rokavice zato, da bi nam pomagala pri umivanju, če bomo površni. Na srečo vsaj nima kake sirkove krtače obešene za vratom.


V bazenih je veliko ljudi – izbereš lahko bazen z vodo, ki ima 5 stopinj, a na srečo tudi 38 pa 40, 42 in 44 stopinj. Izberemo tega z 38 stopinjami in definitivno je topleje v bazenu, kot na soncu. Vodna košarka je zanimiv šport in sodeluje cela skupina.
Zvečer se dobimo v jedilnici našega gostišča, vsem mladim z vodičema vstavimo senzorje, jih poučimo o pravilni uporabi novega sistema, seveda pa preverimo tudi to, kdo uporablja mmol/l in kdo mg/dl.
Potem se vsi predstavimo. Gavin je iz Velike Britanije, star je 25 let, aktiven športnik. Ko pove, da je njegov top dosežek 30 maratonov v 30 zaporednih dneh mu vsi zaploskamo. Tudi Kerry je stara 25 let, v Južni Afriki je doma, Johanesburg, študira medicino in raziskuje epidemiologijo sladkorne bolezni. Pove, da se s športom ne ukvarja, se je pa za treking posebej pripravljala. Med najmlajšimi je 17-letnik Theo, ki prihaja iz Francije, sladkorno ima tri leta, največ časa mu vzame šola, saj so srednješolci v Franciji pri pouku od osmih zjutraj, do sedme zvečer (ooojoooj!!!). 18-letni Asaf prihaja iz Izraela, njegovo zdravnico poznam – Revital Nimri je v skupini prof. Phillipa. Končal je srednjo šolo in pred njim je dve leti služenja vojske, ki ne dela izjem pri sladkorni bolezni. Kaj bo kasneje – morda zdravnik ali pa računalniški programer. Michele je star 20 let in prihaja iz Italije – neverjetno vedno bolj pisana družba smo, tu je tudi Hanna iz Norveške, ki je stara 18 let in pove, da ne pozna skoraj nikogar s sladkorno boleznijo, zato jo ta izziv še toliko bolj veseli. Rada poje, želi si postati učiteljica, šport – ne prav intenziven. Conor prihaja iz Chicaga, 18-letnik bo eno leto delal na ladji, potem pa verjetno študiral ekonomijo. 21-letni Bruno pa prihaja iz Brazilije. Odkrito pove, da je sladkorno bolezen težko sprejel, predvsem injekcije in tako je začel hitro uporabljati črpalko in senzor. Oče ga je spodbudil, da je pričel teči maratone, sedaj ramišlja tudi o ultramaratonih. Claudia je polna energije, prihaja iz Barcelone in je stara 18 let, trenira košarko in vsi v njej takoj vidimo bodočo političarko, ki se bo borila za pravice žensk. In Aaron iz Hannovra, ki deluje umirjeno, star je 17 let, dobro ga poznata Olga in Martina. Z name sta še Peter iz Kalifornie in Delphine iz Francije, ki sta bila na vseh izzivih – Machu Pichu, Kilimandjaro, Kreta in zdaj Islandija. Peter kmalu razloži, da bo doma odtekel gorski tek (nekakšen kalifornijski Grintavec) – proga bo dolga 28 km in bo vključila vzpon na 2200 m visok hrib, pri izzivu se mu bo pridružila partenrica Blair, ki ima prav tako sladkorno bolezen. Od Delphine izvemo, da je njena največja zmaga rojstvo sina, ki je zdaj star pet let.
Tu sta še Wes in Chris – naša fotograf in snemalec, saj bomo dogodek pospremili z objavami in filmom. In seveda mi sami – zdravniki Mauro Scharf, Valentino Cherubini, Olga Kourdonuri, edukatorka Martina in jaz sama.
Spoznavanje se nadaljuje pri večerji – islandski “Fish and Chips”, za naslednji dan pa se dogovorimo, da bomo pokonci že ob 7h, saj nas čaka dolga pot in prvi dan trekinga.

Sreda 27. 7. 2016, dan 3
Vstati ni težko, saj sije sonce (kdo je že napovedal dež?), pripravim nahrbtnik – torej steklenica za vodo, kapa, dežni plašč, vetrovka, oreščki, pohodne palice, krema za sončenje… Vsa ostala prtljaga roma v veliko potovalko in spet jo odvlečem po ozkih stopnicah pred vhod. 
Zajtrk, mogoče najlepši del dneva, topla kava, odličen črn kruh, maslo in sir, trdo kuhano jajce, malce pomarančnega soka in gremo novim izzivom nasproti.
Pred vhodom nas čakata Orel in Gunilla z Andreasom, ki bodo naši trekking vodiči teh pet dni. Če si imeni Gunilla in Andreas še zapomnim, moram ob pogledu na Orela najprej pomisliti na Oreo piškote (ki jih res, ampak res še nikoli nisem jedla). Za vogalom pa avtobus, ki prijazno sprejme našo prtljago in seveda vse nas. Približno dve uri se vozimo z busom nekam na vzhod.


Vmes imamo prvi postanek za kavo in suho sadje, potem pa se ustavimo sredi ničesar. Če napišem, da v naslednjih dneh v povprečju vidimo enega ptiča in tri ovce dnevno se nisem nič zlagala.


Damo prva navodila glede bolusov in bazalnih odmerkov, na plan potegnemo palice in hoja se začne. Plan za današnji dan 16 do 20 km. Pokrajina je neverjetnih barv, od živo zelene, do črne in rumene lave. V daljavi slutimo Heklo.


Po 30 minutah se začne – prva hipa, ustavimo se, Martina poda glukozne tablete, navodilo, da je treba zraven piti, Hanna poje še energijsko ploščico.


Naporn dan bo, verjetno ima večina mladih vsaj po 2 hipi, raje kako več. Zanimivo je gledati, kako jih rešujejo – Aaron ima s seboj glukozne gele, Hanna glukozne bonbone, ki se jim reče “Love hearts”, Michele ima rad žele bonbone, vsi imajo s seboj energijske ploščice. Žal pozabimo preveriti kakšne so te zaloge, saj bi tako laže izračunali, koliko dodatnega sladkorja je bilo potrebno v teh dneh pojesti – malo sigurno ne! 
Pot vodi večinoma po ravnih tleh, v daljavi vidimo zaplate snega, prva jezera, vreme je prijazno – ves čas sije sonce in to brez vetra. Temperatura je kakih 15 stopinj.


Po 2h je čas za kosilo. Naslednjih pet dni bodo to polnozrnati sendviči z maslom, sirom, salamo ter paradižnikom in kumarami. In za Petra njegovo najljubše arašidovo maslo. Vodo lahko natočimo v vsakem potoku, pitna je in nobene skrbi ni, da bi jo zmanjkalo. Orel in Gunilla ves čas opominjata še na kremo za obraz in roke.
Zvečer nas čaka izziv prvega dne, prečkati je treba reko, ki ima prijazne tri stopinje (sodi med najbolj mrzle reke Islandije). Razložijo nam, da bo segla nekje do riti, priporočijo, da zabredemo v nogavicah ali coklih, samo v spodnjem perilu. Telefon in hlače s čevlji tako skrbno spravim čim višje v nahrbtniku. Malo gledam Orela, ki skače po vodi sem in tja in si rečem, da prav hudo tole ne bo. Ampak pomislite na skupino 20 zmešancev, ki pri 15 stopinjah skačejo naokrog v spodnjicah vseh barv, oprtani z nahrbtniki in oblečeni v spodvihane vetrovke!

 
Že prvi korak mi ustavi srce, voda je leeedeeenooo mrzla, objame mi gležnje in kmalu še kolena. Ko seže do riti razmišljam, če še imam noge, saj jih ne čutim več. Druga misel je, da ne bom preživela in če me bo deroča voda odnesla, me pač bo. Nekako se potrudim, štejem do deset in premikam noge po vodi, ki postaja plitkejša in kmalu mi Mauro  pomaga na breg. Neverjetno toplo se mi zdi, takoj sezujem še mokre nogavice. A ko se obrnem, da bi videla, kako napredujejo drugi, zagledam najprej Bruna, ki mu voda sega že čez pas, saj je izbral napačno pot, potem pa še Asafa, ki ga spodnese nepreviden korak in se potopi do vratu. Še najbolj zakričimo mi, Orel mu takoj pomaga, ko oba dosežeta breg nam Asaf na vprašanje, kako se počuti odgovori – “Well, I am OK!” Neverjetno. Čaka nas naša koča, pripravlja se večerja, Caludia pa nas razveseli z novico, da v tušu ni tople vode. Takoj se nas polovica odloči, da bomo tuš izpustili, saj smo se kopali v reki.
Za večerjo je odlična pečena polenovka, riž z grahom in solato. Za sladico krekerji in islandski sir, njami…
Po večerji pa najpomembnejši del dneva. Vsedemo se z vsakim od sladkorcev, pregledamo senzorski zapis, se pogovorimo o odmerkih inzulina in nižamo, in nižamo… Največ pri Hanni in Kerry, ki sta imeli največ hip in tudi izjemno visoke odmerke inzulina.  Bo naše nižanje zadoščalo za mirno noč?
Ob polnoči zlezemo na skupna ležišča in ob piskanju črpalk in senzorjev skušamo zaspati. Klepet hitro potihne…

Četrtek 28. 7. 2016, dan  4
Ponoči me zbudi huda bolečina v sredincu levega stopala, nekako se ob pomoči lučke na telefonu lotim v tišini pregleda mojega prsta s katerim sem med tekom na Hrvaškem trikrat uspešno brcnila v kamen skrit pod iglicami. Bravo, bolečina je res huda in potrdi mojo domnevo, da je nekaj zlomljeno. Ko bolečina po lestvici zraste na 8 od 10 sledi še lov za analgetiki in proti jutru bolečina končno popusti. Presneto – le kaj to pomeni za naslednje štiri dni!
Vstajanje je predvideno ob sedmih. Ko Andreas vklopi plinski štedilnik, da bi pričel s kuhanjem kave glasno začne piskati požarni alarm. Take budilke pa še ne. Smeh napolni našo sobo, saj je situacija res smešna.
Pri zajtrku nas čaka vroča kava, jogurt, polnozrnat muesli, in presenečenje - gost borovničev sirup s katerim si sami naredimo lahko poljudno vijoličen borovničev jogurt. Njama, res je dober. Hitro svetujem naj vsak doda še kos kruha s sirom ali maslom, da bo zajtrk bolj uspešno stabiliziral sladkor. Spet z vsemi pregledamo kakšni so bili sladkorji, nižamo boluse in bazalne.
Potem napolnimo steklenice z vodo in si pripravimo sendviče. Štartamo vsak z dvemi, dodamo še jabolka. 


Vodiča vzameta še velike vreče rozin, datljev, suhih marelic in fig, orehe in mandlje. Naši sladkorčki pa iz potovalk v nahrbtnike selijo še glukozne tablete, energijske ploščice, žele bonbone, glukozne gele. Pot bo dolga, Gunilla govori o 25 km. Uf, iz previdnosti z močnim obližem imobiliziram svoj sredinec na kazalec. Bomo videli… In pojem še dva “pain killerja”
Ob devetih se pohod začne. Od koče nas pot vodi mimo reke in razlaga, ki jo dobimo od Orela in Gunille je zanimiva, o vulkanih, izbruhih, kaj dela lava, kdaj so bili izbruhi, kako je Hekla grozila že v mesecu juniju, da smo zato spremenili nekaj delov treka.


Krušljiva črna lava pod nogami je mehka, zdi se mi kot bi stopala po hidroponiki, nekajkrat jo zamenjajo trda rumena tla, ki so polna žvepla in trša od asfalta, potem pa zagledamo mah in majhne grmičke, najprej mislim, da vidim borovnice, a kmalu opazim, da gre za iglaste grmičke, ki nosijo črne plodove blackberry-jev. Okus je drugačen bolj trpek in manj so sladke  te “borovnice”.


Ampak to nas ne moti, da med prvo pavzo kar sede na tleh obiramo grmičke in se bašemo s temi sadeži. Sonce nas greje, vetra danes ni.
Bližamo se Hekli in pred nami je prvi vzpon. Strma skala se  vidi nekje v daljavi, medtem rešimo še nekaj hip, tokrat tudi pri fantih – Bruno, Michele in Theo dvigujejo sladkor, Bruno ustavi črpalko, Theu in Micheleju svetujemo, naj nižata boluse.
Zasluženo kosilo je na vrsti po 4h urah hoje, sendviči izhlapijo in hitro ugotovimo, da bo potreben kakšen več, saj je to naš edini obrok pred večerjo. Postanejo pa zato vmesne malice res enkratne – oreščki s suhim sadjem in vodo, če si lačen je to prava pojedina. 
Pod našim današnjim izzivom se sesedemo na tla. Občudujem Wesa in Chrisa, ki plezata po skalah z ogromnim fotoaparatom in kamero, kot bi se podala na Šmarno goro. Poiščeta pravo pozicijo za snemanje in začne se vzpon. Najprej se na vrh poda vseh 10 mladih, ki na vrhu naredijo pravi spektakel z glasnim ploskanjem in vpitjem Ufff,uffff, ki nam je vsem znano iz nogometnega prvenstva v Franciji, kjer so bili Islandci tako uspešni.


Nato sledi navodilo – zdaj pa še vi “medical team”. Hmmm, moj pomislek je, da na vrhu zame ni prostora, saj se jih tam gnete že 14 z Wesom in Chrisom na čelu, da ne omenjam še Gunille in Orela in najmlajše vodičke Denali (ja prav imate – ime ji je po bivši Mount Mc Kinley na Aljaski, kjer je njen oče treking vodič). Ampak seveda splezamo na to majhno skalo še mi, razgled je enkraten, pot navzdol  pa strma in skrbno postavljamo noge na krušljive skale. Spust se nadaljuje do vulkanskega jezera, enkratno je, čisto črno tudi obala je polna črne lave in posebno lep okrogel kamen roma v moj žep. Spet počivamo in brez obveznih oreščkov in vode ne gre.


In potem sledi vprašanje, koliko je še potrebno prehodit do koče. Čisto malo reče Orel, samo čez tisti vrh, na vrhu sledi vprašanje že drugič, ja ja samo še tamle čez. In ko vprašamo tretjič kot nestrpni otroci sledi odgovor – za tistim hribom se vidi koča. In se res, samo še 3 km je do nje. Spust je strm, prst boli, ampak nekako se prebijem do koče. Koča je enkratna, kamnita, streho je prerasla trava, ponudijo nam vroč tuš po 500 kron, kar je 4 Eure. Medtem bo skuhana večerja – solata in špageti po bolonjsko.


Nebeško dobro zveni vse skupaj.
Tokrat smo brez elektrike, brez signala za telefon in tudi to je odlično. Ob svečah in z glavnimi lučkami spet pregledujemo senzorje in dodajamo popravke. Z Brunotom se dogovorimo, da zniža bazalne preko noči, jutri obrokov sploh ne bo pokrival (res rabi malo inzulina), Theo je zadovoljen, prav tako Asaf, Kerry in Hannah pa potrebujeta še več nižanj bazalnih, spremenimo še kritje obrokov in se dogovorimo, kaj bosta jedli za zajtrk. Claudia je OK, prav tako Connor, ki obrokov skoraj ne pokriva več, Gevin pove, da je imel dve hipi, Michele ima na senzorju skoraj ravno krivuljo, Aaron navaja nihanja in kmalu se pogovori zaključijo. Vsi imamo občutek, da je bil dan bolj miren kot prvi.
Pogled na uro na roki pokaže – prvi dan v Reykyaviku je z jutranjim tekom in ogledi prinesel 20 km, drugi dan enako, danes ura pokaže celo 30 km, saj ne morem verjeti! Kakšen tempo.
Ob polnoči je še svetlo, a zlezemo v tople spalne vreče, Wes in Chris v posebni sobi (skladišču) čuvata opremo, čeprav se seveda poraja vprašanje, kdo bi jo ukradel? Tiste tri ovce mogoče, ki smo jih srečali? Noč mine ob piskanju senzorjev in črpalk, Valentino rešuje hipo, ki jo ima Kerry, sladkor je precej nizek, in ker spita v višjem nadstropju je potrebna telovadba z naglavno lučko in iskanjem glukoznih gelov. A vse se dobro konča. Sama sem tokrat opremljena z analgetiki pod blazino, kar se izkaže kot pametna odločitev, saj jih potrebujem že ob treh ponoči.

Petek 29. 7. 2016, dan 5
Ura je sedem, ko nežno zavoni budilka, Delphine se je odločila, da bo to bolje kot požarni alarm. Počasi se kotalimo iz spalnih vreč, iščemo zobne ščetke, meri se sladkor, pregledujejo senzorji.
Zajtrk se ponovi, jogurt, granola, borovnice, kava, kdor želi kruh in sir.
V nahrbtnike roma malica – sendviči in trdo kuhana jajca, jabolka in pomaranče, sveža voda. Gunilla in Orel polnita zaloge oreščkov in suhega sadja. Mi vržemo še zadnji pogled na senzorje, nižamo bazalne in boluse. Opozorita nas na veter in mraz, torej iščemo še volnene kape in rokavice in naš “čebula slog oblačenja” ojačimo še z eno majico.
To je torej izziv tretjega dne, da preživimo v orkanskem in mrzlem vetru. Kape so prava odločitev, enako rokavice, zabava pa se začne, ko veter začne nositi droben pesek, ki se lepi na naše s kremo namazane obraze (res krasen piling), zleze v ušesa in nos, najhuje je Brunu, ki ga draži v očeh – ja dobra očala so pomembna. Sama zavpijem, da je pesek brez OH in ga kljub temu, da ga pojemo kar precej ni treba kriti z inzulinom. Dobre volje je tako še več. Kljub temu napredujemo po zaciljani poti, pokaže se prvo jezero, prvi krater črne lave, Hekla je nekje blizu nas, smo že v območju brez trave, kjer rasteta le živo zeleni in sivi mah. Mine prva ura brez hipe, saj je neverjetno, vsi gledajo na senzorje – a sladkor ostaja nekje v obočju do 10 mmol/l, pri dveh celo nekoliko višje.
Zapletem se v pogovor z brazilskim zdravnikom Mauro Scharfom, 5 let je mlajši od mene in moje občudovanje raste z vsakim korakom, ko mi razlaga kako teče amazonski ultramaraton že nekaj let zapored, niso le kilometri, je vreme in 3000 m nadmorske višine je treba premagat. Vau, kje sem tu jaz sama s svojimi 80 dnevi teka! Neverjetno, podobno zanimiv je Gavin, ki mi razlaga, kako premalo je vedel o pripravah sladkorne bolezni na tak napor kot je 30 maratonov v tridesetih dneh. Prisluhnem še Petru, ki razlaga, da ga mika surfanje na Islandiji, pride njegovo dekle in se ga lotita po trekingu. Kerry mi razloži, da bo diabetologinja, še vedno pa je njena največja želja, da bi vzpostavila register za sladkorno bolezen v Južnoafriški republiki, obljubim ji svojo pomoč. In nasmejana Hanna, ki mi razlaga o svoji ljubezni do petja, na vprašanje, če želi biti učiteljica petja pa odgovori, da bi raje poučevala jezike. Theo me pouči o srednji šoli v Franciji, ne morem verjeti, da pouk traja od 8h zjutraj do 19h. Vau, pa to je več kot cela služba. Asafa povprašam o vojski v Izraelu, jemlje jo kot samoumevno, dala mu bo čas da bo razmislil ali bi študiral medicino ali pa postal raje razvijalec računalniških programov. Connor medtem že ve, eno leto bo delal v Key Bay-u na ladjah in služil denar potem pa študiral bančništvo, ekonomijo… To je najboljši del tega pohoda, da lahko veliko novega slišim, hkrati pa širim znanje, pogovarjamo se o Sloveniji, naših sladkorčkih, en večer pokažem našo kuharsko knjigo – vsi so navdušeni in jo želijo imeti, spregovorim o izobraževanju učiteljev,  naši koloniji, pokažem Jernejev ples, petje z Baseless, razlagam o zaprti zanki, preventivnih raziskavah, vedno je kdo, ki ima še dodatna vprašanja.
Veter nas naenkrat ne moti več, in ko je treba prečkati novo plitvo reko s Claudijo in Connorjem to naredimo trikrat, saj so tla iz mivke in sonce toplo. Malicamo v zavetju in kar nekaj nas zadrema na toplem soncu in mehkem mahu.
A Orel nas povabi naprej, vstopimo v deželo “Nevidnih ljudi”. Samo, če bomo prečkali polje lave prekrito s sivim mahom previdno in bomo odtrgani mah namestili na svoje mesto, nas bodo pustili naprej. Drugače pa…
V gosjem redu capljamo po krušljivih tleh in se trudimo, da ne bi delali škode, da se tla na tem področju obnovijo lahko traja tudi 80 let! In uspemo, prečkamo polje lave, nikogar od nas Nevidni ljudje ne vzamejo za talca. Zmaga!
Potujemo po osamljenih poteh, nikogar ne srečamo, vodo zajamemo iz potokov, telefoni ne delajo, ker ni signala, le Gunilla nam občasno predvaja glasbeno željo, za boljšo energijo.
Na koncu imamo spet vprašanja – koliko še, in odgovor – še čisto malo. Želimo si, da bi se dan končal, saj Bruna peče mišica pod kolenom še od maratona pred nekaj dnevi, Peter ima težave s stopalom, ker je nerodno stopil in Mauro uporabi kiropraktično znanje, da se bolečina zmanjša (pomaga seveda tudi analgetik), vedno bolj je tudi jasno, da ima Kerry preslabe čevlje, šepa, težavo poglobi še ena hipa, ki naju oddalji od skupine, pomalicava – ona glukozne tablete in mojo energijsko ploščico jaz pa jagodno gumijasto palčko iz Južne Afrike, ki mi jo podari.
Ampak cilj je pred nami, nihče ne vstopi v avto, ki se z Andreasom za volanom pripelje na pomoč.
Ko zagledamo kočo, je utrujenost mimo, samo še 3 km pa bomo tam, skupaj  smo spet premagali 20 km mejo. Moj pametni telefon mi celo nakazuje, da sem capljala naokrog še več – 27 km. 
Sledi še izkušnja imenovana tuš – 4 EUR žetonov in 30 sekund ledene vode, hvala lepa, na glas vpijem od groze, ko me oblije ta ledenica. Najhitrejše tuširanje v zgodovini človeštva je to!
Razveselimo se lososa, krompirja kuhanega v olupku, ogromnih skled solate in omake s koprcem, za predjed imamo še islandski sir in tanke hrustljave ploščice. Claudia, Asaf in Connor imajo celiakijo, v popolnosti je poskrbljeno tudi zanje, tudi tako daleč od prvega mesta.
Potem pregledamo senzorje, meritve, popravljamo in diskutiramo.
Moj poškodovani prst pa si želi analgetik in spanje in v udobni trenerki in nogavicah zlezem v svojo spalno vrečo. Valentino prijazno polni moj telefon, ki funkcionira trenutno le kot fotoaparat na svojem računalniku. Še bomo slikali!

Sobota, 30. 7. 2016, dan 6
Ob meni spi na eni strani Kerry in na drugi Peter, obema piska senzor, a če mi Peter pokaže stabilen sladkor in zaspi nazaj, ima Kerry spet hipo. Tokrat ima vse pri sebi in čez 15 min sladkor zleze iz nevarnih 1,8 mmol/l na 4,5 mmol/l. Črpalko ustavi in spet zaspiva.
Jutro je sončno in kljub napovedi – vetra ni. Gunilla napove naporen trek po različnih tleh, med jezeri in do končnega cilja Landmannalauger. Svetuje naj vzamemo po 4 sendviče. Sama si naredim tri. Tokrat na plano potegnem svojo granolo, ki izgleda tako domače, z veliko oreščki in skritimi rozinami in kakavom. Olga in Aaron jo pohvalita in enako dobro kot doma, tekne tudi sredi ničesar.
Prst je mirnejši, ne kljuva več, imobilizacija deluje, iz previdnosti pa vzamem še en “pain killer”. Svetujejo visoke gojzarje, ki pa mi gredo na živce in jih hitro zamenjam za svoje rdeče pohodniške čevlje. Že na prvi pavzi sedem h Kerry in jo prosim, da poizkusi z mojimi čevlji. Odvijeva vse povoje, ki si jih je nadela, močno dvigneva in poravnava nogavice in moji gojzarji so ji prav. Zdaj upam še, da se izkažejo kot prava odločitev. Njene čevlje zbašem v svoj nahrbtnik. 
Na polovici poti se začnemo spuščati nekam v dolino, in to je tudi trenutek, ko mimo nas pridrvita dva gorska tekača in v dolini zagledamo kakih 50 ljudi. Povsem nenavadno. Orel razloži, da prihajamo med žveplene vrelce. Ves čas gledam Kerry, ki ji gre hoja bolje, zdi se mi prav poskočna in veliko bolj sveža, kar me razveseli. Ker ima še moje pohodne palice, se lahko tudi nanje opira in tako bo zmogla. Petra noga ne boli več in tudi Bruno je OK. Hipe – oh sploh niso omembne vredne, Theo ima le še polovični odmerek Lantusa, Connor in Bruno shajata povsem brez bolusov, Michele nam kaže ravno črto na senzorju, Claudia občasno preventivno poje nekaj glukoznih tablet, tudi Asaf je zadovoljen.
Pri izvirih čudovito smrdi po žveplu, saj smo na žveplenem območju na kar kaže tudi rumena barva tal, vsi gledamo brbotajoče vrelce in pri tem preskakujemo potočke. Ob povratku mi Gunilla poda roko in reče kam naj stopim. Seveda se oporni kamen prebrne in v hipu z levo nogo tičim do gležnjev v topli žvepleni vodi. Izbruhneva v smeh in lej ga vraga – še z drugo nogo se potopim. Ampak sonce je toplo, čevlje sezujem in jih sušim in poiščem rezervni par nogavic. In zaspim na toplem soncu.
Ko nadaljujemo je pot vedno bolj zanimiva, srečamo kolesarje, v daljavi vidimo skupino, ki je na trekingu s konji, pešcev je vedno več. Prečkamo še močvirje, ki ima spet čmok-čmok efekt, dobro, da imam čevlje dobro zavezane, sicer bi ostali v blatu. Potem stopimo na urejene potke, se srečujemo s številnimi pohodniki, dvakrat nam pot zapre celo bager. Orel mi pojasni, da je to najbolj priljubljena pohodniška točka, in morajo na vsak način preprečiti, da bi ljudje pohajali izven urejenih poti. Narava je tukaj visoko na severu res občutljiva.
Ali veste, da ima Islandija 330.000 prebivalcev? 220.000 jih živi v Reykyaviku. Državo pa zdaj obišče že 1,7 M turistov. Res ne smejo letati naokrog, kjer se jim zdi.
Končno zagledamo Landmannalaugar, kar pomeni nekaj takega kot prostor za umivanje domačina. Zagledamo ogromno parkirišče, polno jeepov in avtobusov, na kamnitih tleh je več kot 100 šotorov (mimogrede – prizor spominja na begunsko taborišče), tam je umivalnica, gostilna, prostor za piknike. Kar malce nas zbega ta pogled. Gunilla nas usmri v topli vrelec na kopanje, sama raje obsedim in čuvam nahrbtnike na lesenih tleh pred gostiščem. Opazujem ljudi, prvič zagledam tudi dva psa, ljudi pa toliko, da kar ne dojemam, sliši se japonščina, nemščina, angleščina ter množica skandinavskih jezikov.
Ob sedmih zvečer sedemo na avtobus, ki nas odpelje nazaj v našo kočo, nihče ne želi ostati v tej gneči.
Obljubljen imamo piknik – kaj to pomeni tukaj na severu? Najprej predjed s tunino solato ali prekajenim lososom, potem pa tri ovčje noge na debelo ovite v alu folijo, ki se spečejo na žaru. Meso je sočno in mehko, nobenega priokusa ali vonja nima – saj ovce na Islandiji živijo “A happy life”, kar pomeni, da so štiri mesece na pašnikih, potem pa jih v enem popoldnevu lastniki s številnimi gosti polovijo in odpeljejo v dolino. Ali kakšna uide? Hm, res ne vem…
Koliko smo prehodili? Gunilla omeni 16 res hitrih kilometrov, moj telefon govori o 20 km. Lepo!

Nedelja, 31.7.2016, dan 7
Ojoj, zadnji dan našega trekinga. Pa ravno smo se dobro spoznali in naši klepeti so vedno boljši. Gunilla nam je že prejšnji večer razložila dve možnosti, ali gremo na hrib za našo kočo, kar bo možno le v lepem vremenu, če bo pa deževalo, na kar opozarja grozeč oblak na vzhodu, bomo imeli pa 6 km trek in nato dan zaključili v vročem vrelcu.
Tako zjutraj vsi poglede upremo v nebo, ki pa kaže le nekaj oblakov. Torej gremo v hribe. Pot se vzpenja, nekje je bolj strma, drugje manj, na koncu smo spet nabrali 15 km hoje. Wes in Chris opravita zadnje intervjuje, zaženeta dron-a za posnetke iz zraka, slikamo se z našim napisom, potem še z zastavami. Res smo pisana druščina – Francija, Italija, Nemčija, Slovenija, Velika Britanija, Izrael, ZDA, Brazilija, Norveška, Španija in Južnoafriška republika, Olga doda še grško zastavo, saj je po srcu prava Grkinja.
Pred zadnjim vzponom počivamo in pojemo kosilo, potem se odločamo med dvema vrhovoma – levi je bolj strm, a Orel nam pove, da je preveč krušljiv, tako vsi zlezemo na drugi vrh, odkoder je razgled fantastičen.
Zmagali smo, vsi smo prehodili teh 101 km trekinga, ukrotili smo sladkorje, zmogli so prav vsi, ne glede na to ali so bili dobro pripravljeni ali ne, ali je sladkor nagajal ali ne. Z našimi nasveti smo zmanjšali obremenitev z inzulinom, se pogovorili o prehrani, pravilno reševali hipe. Poškodbe – boleče stopalo pri Petru, boleča mišica pod kolenom pri Brunu, odrgnjena stopala pri Kerry in moj zlomljen prst je vse kar lahko pokažemo.
Vsi smo zadovoljni, da nam je šlo tako dobro, čaka nas še povratek v dolino, kjer je prtljaga že na avtobusu, kjer nas čaka Andreas. Tri ure vožnje imamo pred sabo, večina nas po poti drema, hkrati pa je zanimiv tudi pogled okrog nas, novo nasajeni gozdovi uspevajo, vidimo številne farme konjev, ki ponujajo jahalne tečaje, trekinge s konji, vidimo rastlinjake, ki jih napaja s toploto vrela podtalnica  s potrebno energijo, hiške v skandinavskem slogu…
Vrnemo se v našo Auroro, kjer tokrat sedem ljudi čaka na tuš, do večerje je malo časa, vsak ima na razpolago 8 min in seveda ga zame, ki se prijazno postavim na konec vrste zmanjka. Tako gredo vse dežurne šale na moj račun, ko skuštrana in neumita vkorakam v restavracijo na večerjo. Na slavnostno večerjo, ki tokrat pomeni toplo in zaželeno porovo juho, potem odlično ribo z zelenjavo in na koncu sladoledno sadne sanje. Danes je dovoljen tudi kozarec vina ali piva in zvečer mladi pohajajo po mestu, sama pa si ob polnoči privoščim neizmerno dolgo tuširanje s toplo vodo in nato še skok na internet, kjer me čaka preko 120 mailov – 5 dni brez elektrike in internet tudi poleti ne pomeni ravno počitnic.
Zadnja noč za nas tu v Reykyaviku, res neverjetno!

Pondeljek, 1. 8.2016 – končana islandska pravljica
Jutro nas zgodaj prebudi, kljub napovedi ne dežuje, zato sklenem, da bom odšla na jutranji tek, spet čez mestno jedro in ob obali. Pogled na nasprotno obalo pokaže zaveso dežja, ki pa nas ne doseže. 
Zberemo se še na zadnjem zajtrku in usklajujemo odhode. Hanna se nekaj časa smeje in nekaj časa joka, ker ne more verjeti, da se poslavljamo, Bruno me prosi za naslov knjige o ultramaratoncu o katerem sva se pogovarjala, Claudia hiti pripovedovat kje točno stanuje, da jo bomo ob prihodu v Barcelono res obiskali. Z Gavinom se dogovorim, da mi bo napisal članek o svoji ljubezni do teka za našo novo knjigo o športu, Mauru in Petru obljubim našo kuharico. Delphine mi sama obljubi članek o športu in v klepetu nam ura hitro mine. 
Ob devetih nas pridejo iskat člani islandskega društva za sladkorno bolezen. Pogostnost sladkorne bolezni med otroci je 18/100.000, kar je več kot v Sloveniji (14,6/100.000), a ker jih je le 330.000 to pomeni 14 novih otrok s sladkorno boleznijo letno. Ob dolgem sprehodu nam osemletni Chris razlaga o svoji ljubezni do  nogometa in kako ga jezi, če mora zaradi hipe na klop sredi tekme. Njegov oče me sprašuje kam shranjujemo inzulin poleti, spoznamo pa še mlado pilotko Anno, ki je letela za Icelandair, zaradi sladkorne pred letom dni izgubila licenco, sedaj pa se bori, da bi licenco osvojila nazaj, kot primer navede Anglijo, kjer s SBT1 lahko letiš, Olga jo dopolni, da je to možno tudi v Nemčiji.
Posedemo se za prijeten brunch in klepet se nadaljuje, obvezno slikanje na koncu in obljuba sodelovanja v prihodnje.
Do poleta letala ob enih ponoči imam še veliko časa, odločim se za lenobno pohajkovanje po mestu, pridruži se mi Olga, ustaviva se na (predragi) kavi, popoldan si ogledava še inauguracijo novega predsednika, od govora razumeva Hura, hura, hura in Islandija, vidiva pa, da so ljudje nasmejani in ploskajo. Novi predsednik je star le 40 let in ima 4 otroke, pokaže se na balkonu mestne hiše in skupaj z ženo maha množici.
Zvečer se še enkrat zberemo v restavraciji, skupina je že prepolovljena, Claudia, Theo, Michelle, Aaron in Martina so že odpotovali, Peter je z Blair odhitel na surfanje, ostali pa še zadnjič klepetamo in preverjamo naše odhode. Z Delphine in Valentinom odletimo skoraj hkrati in tako skupaj zlezemo na bus, občudujemo sončni zahod ob 23h zvečer in naše poti se ločijo na letališču…
Neverjetno, konec je, tako nepozabnih osem dni je za mano, polnih lepe narave, zgodb, ki ti sežejo do srca. Delphine, Peter, Aaron, Asaf, Claudia, Bruno, Michelle, Theo, Hannah, Kerry, Connor in Gavin – sedli ste mi v srce in spomin, ostali boste z menoj, spremljala bom vaše zgodbe in morda se naše poti še kdaj križajo…
Hvala, ker sem lahko bila del teh zgodb… 

Slika