Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

Razmislimo danes o vztrajnosti…

Spomladi prvič nataknem športne copate aprila. Težko je, po zimi z manj gibanja, veliko dela, stresa, je nekako odveč. Prvi kilometer bolj prehodim kot pretečem, drugi je še težji, tretji nekako steče, tu je še četrti in peti. Pa sem doma. Naslednje jutro ogledujem copate - ne bo šlo, čez dva dni pa se razjezim. Ponovim isti krog, nič laže ni, in spet čez pet dni in še čez tri… 
Ko se začne kolonija tečem že vsak dan, sedaj 6 km. In cilj - premagati 1 km dolg klanec, ki me ubija, prvič gre le sto metorv, čez tri dni 200 m in zadnji dan, zmaga, klanec je premagan.
Julija gre laže, pred službo športni copati obuti že ob pol šestih, ponavadi 5 do 6 km, za vikend 8. In je za mano 30, pa 40 dni teka, avgusta se zasveti v koledarju številka 55. In odhod na morje, spet športni copati zasedejo častno mesto v torbi. Enako pri hčeri. Prvo jutro vstaneva ob 7h, vroče je, prevroče, a vseeno, 5 km zmoreva in na koncu si zasluživa skok v morje. Čez dva dni tečeva že ob 6h in to kar po glavni cesti, šoferji so navdušeni nad nama, enkrat si prisluživa oljčno vejico. Čez tri dni podaljšava krog - zdaj smo na 7 km, potem razmisliva kako bi šlo 8 km in čez dva dni je krog dolg 9 km. Tudi to ni dovolj, podaljšava na 10 km in skok v morje na koncu je res zaslužen.
Konec dopusta in tudi 70 dni teka je za mano. Kmalu se na uri zasveti številka 500 km. Bo šlo letos 600 km? Copati gredo z mano na kongres, tudi tam zjutraj pred predavanji 5 ali 6, morda 7 km. 550 km je na uri že 15. 9. in konec septembra 600 km.
Konec oktobra bo maraton, 10 km je dovolj zame, z mano bo tekla hči. Ampak, tri dni pred tekom vročina, viroza, prehlad. Ne bo šlo, nimam moči, še dežurna v petek in po neprespani noči, sobota na kavču. Hči me zbudi v nedeljo, mami greva.
Ali bo šlo? Ja, bo šlo… Copati, rokavice, kapa - mraz je, dolge pajkice, majica maratona, številka, voda in gremo. Na začetku bolj hodimo, potem gneča popusti in začnemo teči, drugi kilometer, tretji… Prijazni glasovi nas spodbujajo, kapa roma v žep, rokavice tudi, pri petih kilometrih je vetrovka zavezana za pas. Vmes klepet z znanci na poti in naprej. 5 kilometrov, pol poti za nami, super, pa šest in sedem. Prehlad dela svoje, sapa je težka, telo utrujeno, ampak Ana pravi, greva, zmoreva in tu je osmi in deveti kilometer. Primeva se za roke in zadnji kilometer je mimo.
Splačalo se je, občutek je odličen, vztrajnost zmaga. Pogledava še Heleno Žigon, zadnjič teče 10 kilometrov, pri njenih letih izgleda odlično. Mlada ženska teče z njo, skupaj zmagata. Tako je prav.. Vedno skupaj in nikoli sami.

December je in ura kaže 700 kilometrov, 100 dni teka. Ne letos ne bom pospravila copat, tekla bom pozimi tudi v snegu..

Takšna je moja vztrajnost.

In vaša? Poglejmo jo v filmu Sladkorčki. FILM

Mamica in očka Tai Tristana, vsako jutro za pogrnjeno mizo sedijo vsi, Osemletni Tai se uči s pomočjo staršev, kaj so ogljikovi hidrati, kako izmerim sladkor, kaj naredim s črpalko. Vsak dan znova, vsako jutro in večer, v šoli in doma. Dobro ga poznam, samostojen je, v šoli učiteljica le podpira njegovo vztrajnost.

David najstnik, lahko bi lenaril in sedel za računalniškim ekranom. A je diabetes izkoristil sebi v dobro, športnik, vztrajen, vsak dan znova. Sladkor, ogljikovi hidrati, inzulin, šport, šola, prijatelji. Cilji so jasni, pot utrta. Starša opora, na kontrolo pridejo skupaj, govori David, starša se smehljata, kritika, če sploh je dobro namerna. Neverjeten je, ve kam vodi vztrajnost, kje njegovo telo lahko zmaga...

Ana, odrasla mlada ženska, vztrajna od nekdaj. Diabetes - bom premagala, vodička v koloniji - bom postala, pevka - sprejeli me bodo v Perpetuum Jazzile, potovanja - ja šla bom povsod, specialna pedagoinja - ja, dela s srcem in žarom. Svoje stanovanje, partner, šport. Vztrajnost, vsak dan znova. Veselje med otroci v koloniji, na taborih, v službi z nečakinjama. Oči s posebnim žarom, glava, ki prekipeva od idej… Utrujenosti ni, je pa vztrajnost in to vsak dan posebej. Počitnic diabetes ne pusti, ampak lahko si ga podredimo in Ana to zna.

Bernarda, tri leta je bila stara, ko je zbolela, majhna deklica, prestrašena, prvič v koloniji, prvič v šoli, bolnica, dom, grozne injekcije s topo iglo. Nekje na poti zmaga vztrajnost, meri, injicira, spozna moža, dobi sina, službo… Tudi ko ostane začasno brez dela, jo njena energija vodi naprej. Kolonije si brez nje ne predstavljamo. Malčice čakajo prvi dan na ogrlico, ki so jo naredile njene roke. Vsak dan izmeri sladkor svojim varovankam, jih spodbuja pri obrokih, nadzoruje hipe. Jeseni - delo nadaljuje v Centru za socialno delo, spremlja otroke na šolske tabore, nekatere enkrat, druge dvakrat ali trikrat. Vztrajnost, vsak dan znova… Ker kot sama pove, ko dobimo inzulin je življenje spet lepo in cilje si postavimo sami.

Mirica, skoraj 60 let življenja z inzulinom. Pa končana šola, poroka, otrok, trije vnuki, potovanja, pevski zbor, prijatelji, aktivno življenje. Pot je dolga, brizgalke in slabi in zulini, nič merilnikov pač pa kuhanje urina. Pogled na prvi pen, nove iglice, prvi, drugi, peti merilnik sladkorja. Vsak dan nekaj novega, in poleg tega - vztrajnost, zmaga vsak dan znova.

Za vsakega od vas… In če je prvi kilometer težak, stoti je lažji in pri sedemstotemu gre avtomatično.

Moja ura kaže 2200 km v treh letih, kje stoji vaša? 

FILM

Slika