Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

STRAH IMA VELIKE OČI

Živo se spominjam dne, ko sem se v gorah prvič soočila z vertikalno steno, ki je bila sicer dobro zavarovana z različnimi varovali. Sredi stene me je zagrabila panika. Hitrejše bitje srca, tresenje rok, čudne misli, dvomi … Nisem vedela, kam naj grem – naprej ali nazaj. Pot nazaj je bila še nevarnejša, zato sem se odločila, da grem naprej. In sem zmogla.

V podobni situaciji sem se znašla po treh letih dela na Osnovni šoli Preska. Ravnateljica me je obvestila, da septembra prihaja v prvi razred deček s sladkorno boleznijo, ki ima inzulinsko črpalko. Želela je, da bi prevzela razredništvo oddelku s tem otrokom, saj imam tudi sama nekaj osebnih izkušenj na področju vodenja bolezni – že 28. leto imam namreč celiakijo.

O sladkorni bolezni nisem vedela kaj dosti, zato sem sprejela njen predlog. Kmalu smo se srečali s fantkom – Nacetom in njegovimi straši. Nace je bil na prvi pogled povsem običajen fant. Starši so predstavili bolezen in Nacetove specifične težave. Takrat sem se ponovno počutila kot v gorah, sredi vertikalne stene. Med vsemi čudnimi mislimi sem se zamislila nad sabo. »Kaj pa če bi sama dobila sladkorno bolezen? Kaj pa če bi imel moj otrok to bolezen? Če se s tem sooči mnogo staršev, bom zmogla tudi jaz! Saj ne bom sama.« To je bila moja končna odločitev:« Zmogla bom!«

S starši smo se začeli enkrat tedensko srečevati že februarja, pred novim šolskim letom. Mene in vzgojiteljico Suzano so seznanili z Nacetovo boleznijo, naju naučili uravnavati raven sladkorja v krvi, preračunavati ogljikove hidrate in še vse ostalo, kar sodi zraven. Bližal se je september in prvi šolski dan. Priznam, da sem imela malo treme, a prvi dan je bil uspešen. Prav tako drugi, tretji …. Večkrat sem za pomoč prosila starše, ki so bili vsak trenutek dosegljivi preko telefona. Prav tako so brez težav predčasno prišli v šolo, če je bilo potrebno.

Nace se je vpisal tudi na različne interesne dejavnosti, med drugim tudi na planinski krožek, ki ga vodim jaz. Z babico, ki prav tako obvlada vodenje sladkorne bolezni, se je Nace udeležil vseh planinskih izletov, saj so tja vedno povabljeni tudi sorodniki otrok. Bližal se je marec, ko sem načrtovala izvedbo zimskega planinskega tabora. Odločila sem se, da prvič letos s seboj povabim tudi prvošolce. Res so pravi planinci, zato se mi zdi pomembno, da jim ne vzamemo tega veselja. Nace je bil prvi, ki je prinesel prijavnico. To sem tudi pričakovala. Ampak… v hribe smo šli za tri dni. Meni pa je znan le svetli del dneva sladkorne bolezni. Kaj pa noč? Staršem sem predlagala, da bi z Nacetom pred odhodom preživela vsaj eno noč, da vidim, kakšen je nočni protokol. In res. Nace si je izbral eno sošolko, jaz sem k sodelovanju povabila še vzgojiteljico Suzano in začel se je pižama vikend. Vsi skupaj smo preživeli vikend pri meni doma. Ker je bil ravno sneg, smo ga izkoristili za divje sankanje in kepanje. Popoldne smo iz omar potegnili različne družabne igre, zvečer smo skuhali slastno večerjo in spekli okusno pecivo.



Potem so sledile še… to je pa skrivnost. Nato pa hop v posteljo. Nace in Neža sta v trenutku zaspala, midve s Suzano pa sva spali bolj malo. Malo naju je skrbelo, kaj bo. In ni bilo nič.



Noč je minila brez posebnosti. Dvakrat sva zmerili raven sladkorja v krvi, vnesli korekcijo in to je to. Strah ima pač velike – ogromne oči.



Čez nekaj tednov smo se odpravili na planinski tabor. Starši so me zvečer pred odhodom poklicali, da je Nace zbolel. Najbrž mislite, da mi je odleglo, ker bi se s tem zmanjšala skrb. Ne, bila sem razočarana, ker sem vedela, kako se v tistem trenutku počuti on. Res si je želel z nami v hribe. Pa smo šli brez njega. Žal. Naslednji dan sem prejela sporočilo z veselo novico. Nace se je počutil bolje. Starši so predlagali, da bi ga pripeljali do naše planinske postojanke. Že čez dobro uro smo bili v popolni sestavi. Z Nacetom. Dva dneva smo maksimalno uživali.

Tudi noč je minila…nekajkrat sem poklicala mamico in sva s skupnimi močmi vse uredili.

Kjer je volja, je pot!



Pred nami je še dolga pot.
V mesecu juniju bomo šli na naravoslovni tabor, med poletnimi počitnicami pa na 6-dnevni poletni planinski tabor. Tudi z Nacetom, kljub temu, da ima sladkorno bolezen.
 

Mateja Curk
prof. razrednega pouka
OŠ Preska Medvode

Slika