Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

NOGOMETAŠI LIGE PRVAKOV S SLADKORČKOM Z ROKO V ROKI NA IGRIŠČE ali drugače: NA POTI V SAMOSTOJNOST

GOMETAŠI LIGE PRVAKOV S SLADKORČKOM Z ROKO V ROKI NA IGRIŠČE
ali drugače: NA POTI V SAMOSTOJNOST

Pravijo, da na internetu preži veliko pasti. Nam pa je moževo brskanje po spletu prineslo prekrasno doživetje.
Na spletu je zasledil nagradno igro, v kateri je bila nagrada spremstvo nogometašev z roko v roki na tekmi v ligi prvakov, in sicer v Nemčijo, v  Munchen na Alianz areno. Prijavili smo »sladkega« prvošolca Jerneja, ker je navdušen nogometaš in je ravno ustrezal  strogim kriterijem glede višine in starosti.
Seveda nismo pričakovali, da bo izžreban ravno on. Še posebej sem mu razložila, da je to pač le ena izmed nagradnih iger in da so možnosti za dobitek praktično nične in da je večja verjetnost, da vanj udari strela.
No, strela ni udarila, a presenetila nas je novica, da je izžreban Jernej. Super! Zadeli smo prevoz v Munchen in nazaj, hotelsko namestitev in najpomembnejše - otrok bo z roko v roki spremljal nogometaše lige prvakov  v Nemčiji na igrišče.
Vse v redu in prav, ampak začel nas je najedati črv dvoma in skrbi. V pogojih za sodelovanje je pisalo, da mora biti otrok sposoben vsaj najosnovnejšega sporazumevanja v angleškem ali nemškem jeziku, čustveno dozorel in v dobri psihofizični kondiciji, da aktivno sodeluje pri dogodku. Z možem sva se takoj strinjala, da  fant izpolnjuje pogoje za sodelovanje. Le ena malenkost je še. Poleg teh pogojev ima že 3 leta in pol stalno spremljevalko, ki se ji ni mogoče izogniti. Ji reči, naj uro ali dve počaka pred vrati. Sladkorna je njegova spremljevalka.  V navodilih pa smo prejeli obvestilo, da bo moral biti na dan tekme 2 uri in približno 45 minut sam, da starši nimamo nikakršne možnosti biti prisotni ob otrocih v tistem času. Sicer spremljevalka v obliki sladkorne ni bila prepovedana, a smo se vseeno malce prestrašili, da bi nam ravno zaradi nje in tega, ker bi morda mislili, da se na Jerneja ne morejo 100 % zanesti, utegnili odpovedati potovanje v Munchen.  
Odločili smo se, da takšne priložnosti ne izpustimo in da smo o sladkorni lepo tiho. Saj nas o njej niso spraševali. Ali pač?
Začeli smo z načrtovanjem.
1.    Jerneju vstavimo senzor dan ali 2 dni pred odhodom, da bomo lahko bolj spremljali gibanje krvnega sladkorja.
2.    V nahrbtnik sladkorčku pripravimo potrebno opremo (merilnik za krvni sladkor, Glucotabs, žitna rezina, list z osnovnimi podatki, kot so telefonske številke, obvestilo, da je diabetik in nekaj podrobnosti o vodenju njegove sladkorne bolezni v angleškem jeziku, napitek brez OH,..). Glucotabs tabletke sem mu našila pod majico in pulover, da si jih lahko vzame kadarkoli začuti hipo.
3.    Pred odhodom ob 19. uri  izmerimo krvni sladkor, damo manjši prigrizek in ukrepamo glede na vrednost izmerjenega Ks.
4.    Odstranimo insulinsko črpalko ali jo morda pustimo Jerneju in si jo odklopi sam?
5.    Čaaaaakaaaamooo da se Jernej vrne!
6.    Meritev Ks, ponoven priklop insulinske črpalke, ukrepanje glede na izmerjeno vrednost.


Bilo me je pošteno strah, zato sem za nasvet prosila dr. Natašo Bratina, ki nam je potrdila »načrt« in svetovala, naj črpalko res shraniva kar midva z možem. Ks 25 po dogodku bi pač odtehtal doživetje. Skrbelo nas je tudi, ker nismo vedeli, kaj bo naredil stres. Z njim imamo  precej slabe izkušnje, saj povzroča zelo velika nepredvidljiva nihanja krvnega sladkorja.

In res. Prišel je torek 13.3, ko smo se odpravili v Nemčijo. Začuda smo bili vsi kar mirni, krivulja Ks se je gibala v idealnem območju.  Sicer se je napetost malce stopnjevala s tem, ko se je bližala ura odhoda. Jerneja smo morali »oddati« nemško govoreči gospe zunaj stadiona dobro uro in pol pred začetkom tekme. Prepričali smo se, da ima našo telefonsko številko, zraven pa je bila še 8-letna deklica iz Ljubljane, ki je prav tako bila spremljevalka nogometašev in poleg Jerneja edina Slovenka in slovensko govoreča. Tako sva vedela, da se bosta lahko sproščeno pogovarjala vsaj med sabo. Povedali so nam, da bodo otroci imeli na voljo različne prigrizke, napitke in da bodo žrebali bonbone, ki bodo določili, katerega izmed nogometašev bodo pospremili na igrišče. Jerneju sva z možem seveda strogo zabičala naj nikar ničesar ne je, da se lahko potolaži samo s Coca Colo zero ali light. Nekaj otrok poleg vode vendar mora imeti, če se vsi drugi sladkajo in mastijo.  Povedala sva mu, da bi s prekrški lahko povzročil hud porast sladkorja in si s tem onemogočil sodelovanje na prireditvi.
 Ob 19-ih je Jernej odkorakal s popolnimi tujci, v tuji deželi in  seveda z nepomembno malenkostjo, sladkorno.

Z možem sva si nekaj časa ogledovala Alianz areno, seveda po tistem, ko so me sploh spustili tja, ker sem bila oborožena s črpalko, glukagenom, prigrizki, merilnikom, z vsemi pripomočki za vstavitev seta. Povedala sem, da gre za diabetes, varnostnica se je opravičila, da me tako pregleduje in me spustila v »obzidje«.
Nato se je začelo čakanje, kdaj bova zagledala sladkorčka v areni. 10-minut pred začetkom tekme se je začelo ploskanje s stopnjevanjem, saj so bili vsi v pričakovanju tekme. Občutki, ko 66.000 ljudi ploska in nestrpno na nekaj čaka, medtem ko jaz čakam ali bo Jerneju uspelo, je bil neopisljiv.
Končno sva ga z možem zagledala nasmejanega in vedela sva, da je vse v redu, da imamo že velikega fanta, na katerega se lahko zanesemo. Dogovorjeno je bilo, da bo gospa, ki je Jerneja odpeljala, tudi pripeljala do naših sedežev na tribuni. Čakanje na to je bilo čisti užitek, brez trohice strahu.

Jernej je 3. z leve

Ob prihodu je pogled na merilnik pokazal 12,0 mmol/l, nahrbtnik pa nam je razkril odvit bonbonček, ki ga je dobil ob žrebu in ga ni pojedel ter nekaj zavitih prigrizkov, ki jih je dobil. Vmes je pojedel 1 Glucotabs, ker ga je začel »srbeti« trebušček – tako namreč Jernej začuti hipo, a žal tudi visok sladkor ali večja nihanja sladkorja. Vendar smo se dogovorili, da če bo vmes imel ta občutek in ne bo mogel izvesti meritve, naj Glucotabs raje poje. Bolje, da Ks iz 20 poskoči na 22, kot iz 4 na 2.

Za nami je resnično čudovita izkušnja. Spremljati slavne nogometaše, ki ti vmes še naredijo frizuro, v predoru pred igriščem mečejo v zrak in doživeti vzdušje tako velikega nogometnega stadiona na travi,  je zares neprecenljivo.
A še veliko bolj pomembno je spoznanje, da je sladkorna samo ena malenkost, s katero se res ukvarjamo 24 ur na dan, a vseeno  nikakor ne predstavlja ovire na poti v samostojnost, pa čeprav gre za 7-letnika, ki zaide  med tuje govoreče ljudi, ki o hipah, hiper in insulinski črpalki nimajo pojma.


Uspelo mi je!

Slika