Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

Enodnevno srečanje družin in otrok s sladkorno boleznijo

rganizirali smo že dve srečanji, eno v Ivančni Gorici leta 2010 in letos drugo srečanje v Pivki pri Postojni.


Prvo srečanje – Ivančna Gorica 2010

Zbor je bil ob enajsti uri dopoldne na parkirišču pred trgovino v Ivančni Gorici. Zbralo se je osem družin. Organizator je bila družina Radič iz Ivančne Gorice s sladkorčkom Nejcem.

Ker se med seboj še nismo vsi poznali, smo si naredili obeske z imeni.

Bližal se je čas kosila, zato smo se odpravili v gostišče. Izmerili smo si vrednost krvnega sladkorja in pojedli primerno kosilo. Za posladek pa je bil odličen jabolčni zavitek brez dodanega sladkorja. Prešteli smo OH-je ter opravili korekcijo na inzulinskih črpalkah.

Po kosilu je bil čas za družabne igre, kjer so sodelovali mali in veliki. Nekatere igre smo zaradi navdušenja ponovili večkrat in se ob tem zelo zabavali.

Nato je sledil krajši sprehod na hrib Gradišče. Vzpenjali smo se po skalni poti, se gugali in lovili, starši pa smo imeli nekaj trenutkov časa za izmenjavo izkušenj.

Imeli smo se super, nismo še želeli domov, zato smo se vrnili v gostišče, spet opravili potrebne meritve, prešteli OH-je in pojedli malico.

Za sodelovanje in spomin so otroci prejeli pokale, družina Radič pa je spisala pesem sladkorčkov, ki je postala naša himna.

Sonce je počasi zašlo in postali smo utrujeni. Polni vtisov in veselja smo sklenili, da taka srečanja potrebujemo, ter se dogovorili, da naslednje srečanje organiziramo na Primorskem.
 
 
 
 
Drugo srečanje družin otrok s sladkorno boleznijo – Pivka 2011


Poletje je minilo in zakorakali smo novim dogodivščinam naproti, nekateri v vrtec, drugi v šolo. V spominu nam je ostalo naše prvo srečanje, kar nas je le še dodatno spodbudilo k načrtovanju našega drugega srečanja. Izbrali smo si potep po Krpanovi deželi.

V lepem oktobrskem jutru so se naše družine navsezgodaj odpeljale proti prelepi Primorski. Naš cilj je bil Vojaški muzej v Pivki. S še štirimi družinami smo se srečali na parkirišču pred muzejem.

Po jutranjem pozdravu smo se odpravili v muzej, kjer nas je že pričakal vodič Matija. Po kratkem uvodu smo se peš odpravili na hrib nad kasarno. Po ne preveč strmi poti smo prispeli na hrib Primož, kjer je na ostankih prazgodovinskega gradišča zgrajena italijanska podzemna utrdba.

Na Primožu je že pred drugo svetovno vojno italijanska vojska zgradila ogromen bunker, ki se je ohranil do danes. V njem sta bila postavljena dva velika topova, ki sta imela topovski cevi obrnjeni proti Postojni, od koder so pričakovali napad. Preden smo se odpravili v bunker, so si sladkorčki še izmerili krvni sladkor, da ne bi koga presenetila hipoglikemija. Vodič nam je razdelil baterije in vstopili smo v notranjost bunkerja. V njem smo si ogledali dolge hodnike, prostore za posadko in prostore za strelivo. V enem od prostorov nas je pričakal tudi netopir, ki je visel s stropa in se ni dal motiti.

Ko smo prispeli na dnevno svetlobo, smo si ogledali še okolico bunkerja, ki je popolnoma poraščena z drevjem in grmičjem. V časih, ko so ta objekt gradili, pa je bil hrib povsem gol. Z njega se je videlo res daleč. Po hribu smo odhiteli nazaj k Vojaškemu muzeju. Tam smo si ogledali topove in tanke iz druge svetovne vojne. Ti muzejski eksponati te res presenetijo s svojo močjo in velikostjo. Pred muzejem pa smo si ogledali še žepno podmornico, ki so jo pred kratkim pripeljali iz Črne gore. Podmornica je obnovljena in si jo lahko ogledamo tudi od znotraj.

Ker se je bližal čas kosila, smo se odpeljali na bližnji kmečki turizem, kjer so nas prav lepo sprejeli. Sladkorčki so si spet izmerili krvni sladkor. Po zelo dobrem kosilu pa si je vsak sladkorček izračunal OH-je. Seveda so pri tem pomagali tudi očki in mamice. To vrednost so otroci vnesli v črpalko in ta je takoj začela dovajati inzulin za kritje obroka.

Po kosilu so se otroci igrali razne igre, se žogali in divjali, starši pa smo si pripovedovali svoje izkušnje o sladkorni bolezni. Na ta način so se naša poznanstva poglobila, otroci pa so se še bolje spoznali.

Preživeli smo čudovito soboto. Naužili smo se sonca, narave, videli marsikaj zanimivega in poučnega. Gibali smo se v čisti naravi in tako združili prijetno s koristnim. Ko smo se poslavljali, smo si obljubili, da se srečamo na veselem decembru v Ljubljani, kjer si bomo ogledali Hišo eksperimentov, če pa nam bo čas dopuščal, si bomo ogledali tudi praznično okrašeno mesto in ves direndaj.
 
Pripravila Maja in Jože Radič

Slika