Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

Dnevnik kolonije na Debelem rtiču 2011 (drugi teden)

25. junij 2011 – sobota

 

Zjutraj nas je spet prebudilo sonce in burja se je utrudila že dopoldan. Hura!

 

Že med šolo nas je presenetil pihalni orkester in takoj smo se mu pridružili, dirigentu sicer ni bilo najbolj pogodu, da ga spremlja toliko otrok, a na koncu so se omehčali in nam zaigrali cel venček Avsenikovih. Plesalo se je, smejalo, starši, ki so prihajali na obiske pa so kar gledali.

 

Na plaži smo kar nadaljevali, povabili so nas na vodno aerobiko, a smo raje naredili  kar svojo kopensko, tako smo veliko laže merili sladkorje in tudi hip je bilo manj.

 

Popoldan smo pri kosilu čestitali Katarini, prva leta je še na rojstni dan jokala, zdaj pa ji je v koloniji zabavno in praznovati z nami vsemi ni težko! Seveda je vse pogostila z malico, mmmmm – cimetov kolač z borovnicami in smetano. Še v kuhinjo smo ga odnesli. Mladi kuharji so morali med pripravo ves čas žvižgati.

 

Zvečer pa – vrhunec dneva »Debeli rtič ima talent«, voditelja Pero in Zoki sta priklicala Branko&Braneta ter Lucienne, ki je priletela direktno iz Londona na oder. Komisija je hvalila vse točke – fenilčki, Ultrazvok, plesalka Brina, Gašper s harmoniko, Anže in Nejc Jože, Beni in Dragan, male Princeske, fantje iz sobe 6, plesalki Tajda in Zala, Vanessa, mažoretka Sara  in Čveke vsi so bili enkratni. Kaj šele VIP talent show. Plesalka na drogu Edvina je očarala publiko, žal pa se je plesni nastop Chuck&Norrisa končala s poškodbo, dou Izi in Tjaša pa je doživel trikrat X. Stroga komisija je izbrala finaliste Brino, Gašperja in Ultrazvok, zmagala pa je spet enkratna Brina s svojo hip – hop točko.

 

 

 

26. junij 2011 – nedelja

 

Še en vroč dan je bil pred nami, dan za obiske in gnečo na obali. Sedaj dnevni ritem že vsi poznajo, zjutraj meritev sladkorja in potem meritev sladkorja in pogovor pri zdravnicah. Potem ocena za sobe, danes je 11 skupin prislužilo osemkrat čisto desetko. Vodijo dekleta iz Stankine in Selmine skupine, vsak dan naredijo kaj novega, čestitko za rojstni dan, spomnijo se na dvajseto kolonijo…

 

Sledi šola, malo je dolgočasno za tiste, ki so tu že večkrat, a vedno se da izvedeti kaj novega.

 

Potem gremo pa na plažo, plavanje do boje, skakanje v globoko vodo, tunkanje in špricanje so na dnevnem redu, vmes je kakih pet ali deset hip in potem spet povratek v paviljon, meritve in kosilo. Med popoldanskim počitkom ena skupina kuha – danes je bila na programu panakota z borovnicami. Deklice iz najmlajše skupine so čisto zares polizale krožničke.

 

Zvečer so na vrsti športne igre. Z veliko vode in glavno nagrado – zmagovalne skupine lahko po mili vidi polivajo z vodo vzgojitelje, zdravnici, sestre, dietetičarki in še koga. To je bilo smeha in zabave. In popacanega paviljona in petja pod tuši…

 

Otroci so zdravi, le Tara je imela en dan vročino in Kristjana je bolela glava, pa tri ketoacidoze smo rešili v dveh dneh. Tako je tudi prav!


27. junij 2011 – ponedeljek

 

Ta dan nam je pa dal vetra! Vstali smo v sončno in vroče jutro. Pravi dan za izlet v Koper, Žurerke in Sadni buldogi so kovali načrte, kaj vse bodo pojedli, zdravnice in sestre pa so ugibale kaj bo letos moderno – kebab, pizza, sadna kupa ali granita. VSEEEEEE!!!!!

 

Že nekaj let se v Koper odpeljemo vsi naenkrat z dvema ladjicama. V pristanišču je samo skok do mestne plaže, kamor nas povabi na sladoled Nik. 1 kepica je dovolj, potem pa se razbežimo po vseh predelih mesta. Dekleta zanimajo oblačila in priboljški, najmlajše pa kupujejo darilca za mamice, očije in brate in sestre. Podobno je pri fantih, le da najstarejši tekmujejo v kombinaciji najrazličnejših živil. Le kako bi izgledala pizza z veliko čokolado in granito polito namesto kečapa. Ali pa kebab s sadno kupo. Ali pa liter koka kole… Vse je možno. A potem sledi glavni preizkus – meritev sladkorja na povratku domov je le prvi preizkus, rekorderka Barbi zagleda na aparatu 25 mmol/l, za dr. Bratino pa to pomeni nov izziv, kaj presneto je dekle pojedlo in koliko inzulina ji naj doda. Podoben izziv ima na sosednji ladji dr. Avbelj, ki skrbi za najmlajše. A zgodba se še ne konča – čaka nas najboljše kosilo vseh 14 dni – dunajski zrezek iz konvektomata in pečen krompir. OOOOOOOO, kake sladkorje imamo ob 15h in potem še ob 18h. Prav nikogar več ne pretrese, da ima pol skupine sladkor med 15 in 18. To je le dokaz, kako zelo je treba biti pazljiv pri obrokih.

 

Po večerji nam gre pa bolje – na vrsti so karaoke in po začetnem ogrevanju se zabava začne, vsi pojemo, nekateri zelo zgrešene tone, drugi pa kakor da bi prišli naravnost iz Slovenija ima talent finalne oddaje. Ob desetih bi še nadaljevali, a čas je za meritev sladkorja in dodaten požirek vode in – LAHKO NOČ…

Ali veste, da je Debeli rtič znan po gusarjih? Vsako leto otroci spoznavajo strahovite zgodbe, ki so se odvijale na rtiču, pomorske bitke, grad, ki se je pogreznil v zemljo, iskanje ostankov zakladov, in strah, da nas bi gusarji napadli, ali ugrabili katero od princesk. Zgodba se je začela že pred skoraj 20 leti, ko sta Ciril in Danilo prvič odpeljala otroke v gusarsko deželo. Našli so prvi zaklad, zakopano kost, poiskali ostanke gradu, ki se je pogreznil v zemljo in ostala je le streha gusarskega opazovalnega stolpa. Od takrat vedno najmlajša skupina otrok enkrat ali dvakrat obišče vinograd, kjer so skriti gusarji, vsi pokukajo v prepad, kjer so se godile strašne gusarske bitke in pogledajo daleč na obzorje, če kje vihra črna zastava. Zgodbo dopolni še Franci, ki zvečer starejšima skupinama dečkov vsaj enkrat pove praaavljicooo, ki je najstrašnejša od vseh.

Danes smo se poslovili od Saše in Domna, lepo se imejta doma, mogoče bo od doma izgledala naša kolonija še bolje in nas bosta pogrešala…

 

Mi pa se pripravljamo še na zadnje dneve, kaj vse je še pred nami – sonce bo in toplo morje,  vsak dan bomo plavali do boje, pa test je pred nami, nekatere sigurno skrbi kako bo, v finale prihajamo tudi s tekmovanjem za najboljše sladkorje,  vsekakor že vemo, kdo zna najbolj skrbno pospraviti sobo in omare, malo pa smo tudi že utrujeni, spanje bi zjutraj zlahka podaljšali do devete ure ali še dlje.

 

In veste, kaj je najbolje? To je že deseti dan praktično brez računalnikov, televizije in PSP-jev ter Nintendov. Mogoče je to vredno največ od vsega…


28. junij 2011 – torek

 

Spet je pred nami vroč dan, hkrati pa zadnji dan sladke šole. Hkrati potekajo tudi ves čas delavnice s Simono predvsem v skupinah najstarejših otrok. Tokrat je na vrsti tudi nočna delavnica za Žurerke. Zanimivo…

 

Dopoldan pride Sten Vilar s predstavo Gusar Berto. 40 najmlajših otrok se zbere pred kletnim apartmajem in uživa.

 

Ostali gredo na plažo, kjer v morju žal spet poleg klobučnjakov vidimo meduze – plavanje do boje odpade!

 

Zvečer Marina pokliče dr. Bratino, da je hipa v ambulanti. Presenečenje uspe, namesto hipoglikemije lahko pozdravi Sašota, ki je prišel na obisk. Zvečer spet vstopi v svojo vlogo in postane D.J. Sash in na vrsti je še en nepozabnih plesov, ki jih imamo vsako leto. Večina nas je na plesišču polni dve uri, hip pa je malo kljub temu. Za večerjo je bila namreč lasagna.

 

Tako večerni sladkorji niso strah in trepet, ampak se nam zdijo znosni. Pregledamo namreč 140 zvezkov in tako tisti sladkorji 18 ali 20 mmol/l ne izstopajo preveč. Zvečer podelimo nalepke za naj sladkorje večini otrok v sobi, tisti z res najlepšimi sladkorji pa dobijo nagrado dneva – levčka gusarja. Največ jih ima Gašper, ki jih je zbral že 6. Čez dva dni bomo v vsaki sobi nagradili še nekogar, ki bo imel naj sladkorje ves čas kolonije. Sodelujejo tudi vodiči in ponavadi poiščemo res 15 otrok z naj naj sladkorji.

 


29. junij 2011 – sreda

 

Težko verjamemo, da je pred nami že zadnjih nekaj dni. Sreda je že in spet je vroče in sončno brez vetra in oblakov.

 

Bazen vabi bolj kot morje v katerem so se pojavile meduze in klobučnjaki.

 

Pred tem pa test. Nekateri imajo tremo, drugim je vseeno, a prav vsi sedejo za mize in prično reševati. Medtem dr. Bratina rešuje test za testom, neverjetno prav vse je rešila za 100%. Nekateri so test rešili v 20 minutah, drugi pa v eni uri. Oddali so ga vsi, potem pa so se vse medicinske sestre, obe diplomirani medicinski sestri, dietetičarka in zdravnici lotili popravljanja, do 10 let še gre, ker ni negativnih točk, potem pa so negativne točke za napačne odgovore in pomanjkljivo odgovorjena vprašanja. A vendar – do kosila smo gotovi in Tina se skupaj s Simonino pomočjo loti pisanja diplom, potem pa poiščemo še prave nagrade. Prav vsak dobi veliko lepo brisačo, najboljši pa še lepo darilo. Največ znanja je pokazala Roza. Bravo!

 

Ampak dogodivščin še ni konec, naročimo si veeeelikoooo pic, margerite, pice s šunko in celiakalne. Za malčke polovico ali tretjino za velike po celo. Vsi zadovoljno obsedijo za mizami in malicajo. Pice so tople in dobre, prave italijanske, voziti jih začno ob pol sedmih, do pol osmih jih dobijo vsi.

 

Ob osmih je nato podelitev diplom za »Sladko šolo« in potem sledi še vrhunec dneva – nočno kopanje. Največ veselja povzročajo glasni pljuski, ko v vodo poletijo oblečene dr. Bratina, dietetičarka Andreja in medicinske sestre Judita, Nataša, Pamela, Mihela, nato pa še nekaj vodičev in vodičk. Ampak pod vodstvom Mihele se začne kontra napad – vsi vodiči skupaj z Andrejem so ujeti in natunkani. Bravo naše.

 

In spet je en dan mimo…

 

 

 

30. junij 2011 – četrtek



Težko je verjeti, da je nastopil zadnji dan. Jutro je oblačno in zato se vsi skupaj odločimo in podaljšamo spanec otrokom
. Nemsto ob 7.15 začnemo meriti sladkor po sobah ob 8.20. Kako lepo.... Potem še zadnjič vsi pospravijo sobe in Žurerke si tokrat prislužijo 12 točk, saj je soba kot iz škatlice. Tisti, ki jo vidimo ob polnoči vemo, da takrat izgleda povsem drugače. Seveda je že povsem jasno, da so skupinske zmagovalke v pospravljanju za vseh 14 dni. Zvečer bomo razglasili zmagovalce in trud, ki so ga vložili otroci z vodiči prav vseh skupin bo nagrajen - lončki, medvedki, kape, majice, dežniki dobijo nove lastnike.

Dopoldan je sicer priporočen šport, nekaj otrok skače na trampolinu, drugi gredo še zadnjič na sprehod do meje, ena skupina odide na košarko, druga na nogomet. Med spalno uro pa se pakirajo kovčki, nenavadno - večina otrok ima več stvari kot takrat, ko so prišli. Le kako to? Pozabljene nogavice brez lastnikov obležijo na hodniku, vse skupine naredijo mimohod mimo pozabljenih majic in brisač. Letos je tega malo, eno pižamo je pozabila Lucija, ta gre z nami v Ljubljano, druga je ostala od Saše, kdo pa je pozabil torbico za črpalko bo verjetno vedno uganka.

Med spalno uro mrzlično razporejamo nagrade za najdiabetes, želimo pripraviti nagrade tako, da se jih bodo otroci razveselili, za Aljaža nahrbtnik z blazino in deska za v vodo, za Rozo torba z majico in veliki Lenny. Bo tako v redu? Simona piše diplome skupaj z vzgojiteljico Tino. Smo na kaj pozabili? Tu je plakat za piknik, lončki za vodiče, pohvala za "kuharico" Niko, psihologinjo Simono, vzgojiteljico Tino. Za vse otroke tekmovanje v najdiabetesu prinese žoge, ker pohvalo si zaslužijo vsi.

Popoldan še zadnjič skočimo v vodo, sončno je in vroče, neverjetno, da je že 14 dni mimo. Smo šli letos samo za en teden? Igrače so se poslovile v škatle, zbirke knjig smo pospravili iz polic, kuhinja zaključuje delo, medicinski materijal roma v škatle. Na hodniku se kopičijo zaboji, levo v skladišče, desno na oddelek.

Pripravljen je tudi srečelov v 150 nahrbtnikih čakajo sončna očala, majice, kape, igrače, brisače, cel kup drobnarij in najlepše je to, da ne veš kaj boš dobil.

Poslovilni večer je letos nekaj posebnega, miza za namizni tenis se spremeni v pravo torto, okrašeno z rdečimi in zelenimi trakovi, nanjo pa sede 20 svečk - naši najmlajši so oblečeni v Lenny majčke in na glavi imajo papirnat plamen. Ja dvajsetič smo že na rtiču in to moramo proslaviti. V nekaj besedah dr. Bratina opiše to dolgo pot, veliko se je spremenilo, a veliko nas je na rtiču že petnajstič, osemnajstič, dvajsetič - Andrej, Ciril, Danilo, Franci, Marina, Mihela.... Vsako leto je bilo prijetno in morda vsako leto še boljše. Potem podelimo nagrade za najdiabetes, 4 vodiči in 14 otrok dobi pohvale za trud, nato nagradimo še pospravljanje sob in na koncu vodiče. Brez njih ne bi šlo. 14 dni spijo skupaj z otroci v sobah, brišejo solze, pomagajo šteti ogljikove hidrate, merijo sladkor, menjavajo sete, dajejo inzulin. Ponoči dežurajo po trije hkrati, obhod naredijo ob polnoči skupaj z zdravnico, nato še ob dveh, treh, če je treba ob štirih. Potem sledi spanec, ampak kakšen saj je ob 7h že budnica in ropotanje v sobah. Težko je koga bolj pohvaliti ali manj, vse lahko pohvalimo samo - premalo. Bernarda in Ciril z Žigatom, Alenom, Veroniko in Tino so prava nadomestna družina za 20 malčkov še ne prvošolčkov. Stanka in Selma, Peter in Edvin skrbijo za najstnike, to je adrenalinska kolonija, le kaj bodo ušpičili danes. Pa Franci in Izi, Danilo, Denis, Dragan, Anže, ki skrbijo za preostale fante, nekaj dni tudi Jan in Matic, ddolgčas res ni. Kajti tudi fantki se lahko skregajo, lasajo in jokajo. Pa Ana, Manja, Katja pri pojočih klepetuljah. Prvi dan je jokalo pol skupine, treba je najti ravnotežje, umiriti čustva in spodbuditi smeh in veselje. Pa še Tjaša in Ana, Anika in Tadeja, vsak dan prinese kaj novega. Nad vsemi bedi Andrej, ki premalo spi in usklajuje naše bivanje z Debelim rtičem...

No in seveda tu je zdravstveni tim z Ivico, Tadejo, Ano in Judito, pa Juretom, Natašo, Bernardo, Ireno, Pamelo, Patricijo, Mihelo in Marino. Sem sodijo še Simona, Andreja, Nika, Tina in dr. Avbelj, Tanšek in Bratina. Veliko smeha nam prinese ta kolonija, tudi če je naporna...

 


1. julij 2011 – petek


Jutro začnemo ob sedmih z merjenjem sladkorjev v sobi, korekcijami in rednimi odmerki inzulina. Potem se začne - eden od otrok pometa, drugi spravlja blazine na eno posteljo, tretji zlaga oddeje na naslednji postelji, kovčke odnesemo iz sobe, posteljnino tudi in ko je soba čista, smo korak bliže domu. Nič ni pozabljenjga, nič odvrženega. Pregledamo še hodnik in omare. Enako vse prazno, le na klopcah je še nekaj stvari. Gašper se prepira z mamo - ne te hlače sigurno niso moje, šele ko mu mama pokaže velik X všit na pas se omehča, poiščeta še nogavice in pozabljene čevlje. Po zajtrku naložimo tovornjak, letos nam je ostalo prvič veliko pijače, Dobro, bolje kot če zmanjka. Nalagajo našo prtljago in sedaj le še skok na avtobus, in na svidenje. Za mnoge med vami, samo do naslednjega leta...


Slika