Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

Maraton 2016 - brez nas ne gre več!

Že ob vzponu na Triglav smo pričeli razmišljati kako naprej. Kakšne izzive bi postavili v prihodnjih mesecih in kdo vse bi sodeloval. Kako bi lahko ob tem obšli Ljubljanski maraton? In tako je vabilo vstopilo na spletno stran, na mailing liste in na facebook.
Na oddelku smo začeli zbirati prijave: Teja, Urška, Ana, Jasmina, Ervin, Nataša, Klemen, Pamela, Irena, Jasna in Darja, pridružil se je še Anže in potem Teja H., Ana M., Amelija, Erik, David, Taj, Jernej, Urška, Anže Z., Aljaž, Gregor, Ana Barbara, Sonja, Monika, Vid, Anja, Max … Številka je hitro presegal 10 pa potem 15 in še 20 ljudi. Na koncu nas je bilo na seznamu 27! Za prvič odlično.

Špela je priskočila pomoč in oblikovala napis za majice in banner, poiskali smo podpornika, ki je omogočil plačilo štartnine, poiskali majice in se pričeli spodbujati. Za vsakogar, ki je odpovedal, smo takoj poiskali menjavo in tako nas je bilo na koncu na štartu 25.
Spodbujali smo se ob teku za vikende in pridno nabirali kilometre. Kmalu nas je s posebno reklamo podprl še radio Center.
V nedeljo 30. 10. 2016 smo se tako zbrali že ob 7.45. Pred tem smo z mailom opozorili na dobro pripravo, svetovali meritve sladkorja na 10-15 minut vsaj eno uro pred štartom z željo, da bi bil na štartu sladkor v krvi med 8 in 12 mmol/l. Na štartu smo odklopili črpalke, dodali jabolko in vodo za žejo. Ob nas so bili študentje Medicinske fakultete, ki so bili naša ekipa za prvo pomoč na treh in šestih kilometrih, ki pa je nismo potrebovali, saj so bili sladkorji res super. Uroš je poskrbel za fotografije, Anže je v zadnjem trenutku oddrvel po majice, ki so ostale na kliniki.

Glasba je skrbela za dobro vzdušje na štartu in ob 8.30 smo še v megli in 3 stopinjah Celzija štartali tudi mi. Hitro so se oblikovale skupinice, ves čas smo tekli po dva, trije ali pet skupaj, na koncu Dunajske se je megla razkadila in sonce nas je nasmejalo. Nihče se na poti ni ustavljal, vsi smo v enakomernem tempu tekli proti prvemu, drugemu in tretjemu kilometru naproti. Na polovici poti nas je čakala godba in kozarci vode. Pa poskusite piti iz mehkega kozarčka pri teku 10 km/h!

Ob cestu so nas spodbujali ljudje, ki smo jih poznali in popolni neznanci, kar je naredilo vzdušje še boljše. Tako so kilometri padali brez utrujenosti in misli, da ne zmoremo. Jernej bi zmogel še enkrat več, saj je kar poskakoval med nami in to kljub temu, da je bil daleč najmlajši. Erik je tekel s poškodovanim kolenom, pa nam je na koncu rekel, da to res ne sme biti ovira. Tudi Klemena je bolelo stopalo, ampak niti pomislil ni, da bi odnehal. In prav tako tudi sladkor ni bil ovira. Zakaj le?

V cilju je postalo glasno in nabito z adrenalinom. Koraki so se nehote pospešili, in še bolj nasmejani smo prečkali ciljno ravnino. Sploh ni pomembno ali je bil končni čas ena ura, manj ali več! Prav vsi smo prišli do cilja in kar je še bolj pomembno, naš dan smo zaključili s klepetom ob čaju in kavi! Tudi to šteje na takem dogodku…

In seveda razmišljamo naprej! Tek na smučeh v obsijani Kranjski gori? Sankanje v Martuljku? Vsekakor pa Koraki za diabetes, tek skupaj z otroci iz Hrvaške, ki ga bo pospremil 25-letni Gavin Griffiths iz Velike Britanije, ki ima diabetes od devetega leta starosti in je z njim premagal 74 ultramaratonov, pa tudi preizkušnjo 30 maratonov v trideset zaporednih dneh. Tekli bomo kolikor kdo zmore - 100 m, 1 km, 10 km, polmaraton, maraton… Naša želja je le, da bi nas teklo čimveč! 

Slike našega teka pa si ogledate na:
https://drive.google.com/open?id=0BykOVIUGFpQ5aGszQlcyNm5FUm8


Slika