Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

Še en izziv za mlade s sladkorno boleznijo – Tatre 2016

Ko so v juliju tekle že intenzivne priprave na Triglav, se je nakazalo novo vabilo – Slovaške Tatre konec avgusta. Sprva je vabilo poletelo mimo naših uses, a ko je prišel prvi mail z več informacijami, je bilo jasno, da gre za res.

Prve pogovore smo imeli že kar na liniji Reykyavik – Zagreb in hitro se je pokazalo, da je zgodba zelo resna. 10 mladih iz Slovenije, starih od 14 do 20 let je povabljenih, da se pridruži mladim iz Slovaške, Češke in Madžarske med 1. in 4. septembrom v Slovaškem mestu Štrbske pleso,  v spremstvu diabetologov svoje države.

Predviden je bil vzpon na Rysy,  priljubljen vrh na meji med Slovaško in Poljsko, pa še rafting in prosto plezanje, obenem pa druženje z ostalimi udeleženci.

Seveda je takoj padla odločitev, da se bomo Slovenci pridružili tej skupini in hitro smo ppričeli iskati kandidate. Kot prva se je prijavila Liza, takoj za njo Urška, sledila sta Aljaž in Nejc, potem še Žiga pa Teja in Blaž, ki je sicer zadnji trenutek odpovedal, a že isti dan se je prijavila Klara, kmalu smo dobili še Ninino in Izino prijavnico in na koncu še Monikino, ki je bila v naši skupini tudi najmlajša. Teja, Urška, Iza in Klara so imele ogrevanje že na Triglavu, za ostalo pa bo ta izlet prvi skupen letos.

Spet je bilo potrebno razmišljati in organizirati – navodila glede opreme za sladkorno, pa opreme za v hribe, misliti je bilo potrebno na hipe, zelo dobra je bila odločitev, da bodo imeli vsi senzorje, preverjali smo tipe črpalk, inzuline, s seboj smo vzeli glukagon, pa malice za na pot, dovolj tekočine, razmišljali smo o postankih na 780 km dolgi poti, prestavljali uro odhoda, in ob tem se je čas odhoda nezadržno bližal.

Vseh 13 – 10 mladih in spremljevalni tim smo se tako zbrali že 31. 8. 2016 ob petih popoldan na parkirišču ob Atlantisu, dan je bil vroč in prijetno bi bilo že tam skočiti v bazen. Kmalu je kot zadnji prispel avtobus, za naš okus malce premajhen, komaj so nas spravili vanj z vso prtljago. Verjetno je avtobusno družbo prevevala misel, da za hribe pač ne potrebujemo več kot majhen nahrbtnik za vsakega od nas.

Šoferja sta bila natančna – niti za 1 km/h nista prekoračila dovoljene hitrosti in na 4 ure sta menjala šofersko pozicijo. Zato se je pot odvijala počasneje, ker je imel avtobus nalepki 80 in 100, kar pomeni, da tudi na avtocesti nismo ravno drveli. Celje pa Maribor in Šentilj in table za Graz, uf kje je še Dunaj! Sledil je odmor za kavo in malo telovadbe in že smo “drveli” dalje. Na letališču Schwechat smo poklicali Izo, ki je dva dni pred tem nastopila študentsko izmenjavo na Danskem, a si je kljub temu poiskala avionsko karto do Dunaja, da je šla z nami. “Timing” je bil odličen – ko smo zavili na letališče, je sama pristala in nas poiskala na parkirišču. Nočni del vožnje je potekal mimo Bratislave in do sprva nedosegljivih Trnave in končno  Štrbskih plesov. A ob 3h ponoči smo vendarle parkirali pred našim hotelom – aha Borovnica se mu reče, sem si rekla, zjutraj pa ugotovila, da bo pravi naziv Borovica. Popadali smo v postelje in v globok spanec.

Zjutraj me je prebudilo sonce že ob sedmih, skozi okno sem zagledala rože na balkonu in gozd in to je bilo dovolj, da sem poiskala tekaško opremo in superge ter se odpravila na raziskovalni tek. Takoj sem naletela na Nino in Urško, ki sta že pozajtrkovali, za tek pa nista bili razpoloženi. Raziskovanje nekje, kjer si prvič je zanimivo.

Najprej sem naletela na zaprto cesto, ko pa sem tekla v drugo smer, sem najprej našla majhno jezerce (tako res romantično), potem še železniško postajo (neverjetno, kar mrgolelo je ljudi, ki so prihajali in odhajali), nekaj majhnih hotelov, ki so bili deloma zapuščeni in potem še popoln razgled v dolino, ki se je kopala v soncu.

Ker “musklfiber”, ki je bil darilo iz Triglava še ni povsem popustil sem po petih kilometrih odnehala in po zasluženem tušu poiskala jedilnico in zajtrk. Počasi so tudi ostali kapljali iz sob, nekateri so prespali zajtrk, drugi spet ne,  večina jih je odšla v “wellness”, kmalu pa so pričele prihajati še druge skupine – Madžari so izgledali najstarejši, pri Čehih sem takoj spoznala Zdeneka Šumnika, njihovega diabetologa, kar ni težko, saj je visok 190 cm. Kot zadnji so prišli še Slovaki.

Ob 13h smo začele z edukacijo in vstavljanjem senzorja. Iza, Klara in Teja so ga poznale, ostali še ne. Vstavitev sta prevzeli Lonja in Vlatka, sama pa sem z vsakim opravila učenje uporabe senzorja in nastavitve v črpalki. Uspeli smo ravno do kosila, opozorile smo še na prvo kalibracijo, nastavile alarme v črpalki in naenkrat je bilo vseh deset povezanih in pripravljenih za kosilo.

Po kosilu smo imeli spoznavanje, predstavili smo se vsi zdravniki ter ostali spremljevalci, vsi mladi (naši so bili itak najbolj zabavni), predstavili so nam program, nato pa smo se razšli po skupinah in začeli z edukacijo na temo šport.

Nee, saj ni bila dolga, eno uro in je bilo konec. Zvečer pa smo spoznali Petra Hamorja, ki je alpinist, znan po tem, da je osvojil 7 najvišjih vrhov vseh celin (ja, tudi Antarktika je bila zraven). Gledali smo film o njegovih podvigih, čas je bil tudi za pogovor in vprašanja.

Ob desetih zvečer pa smo preverili sladkorje, izmenjali smo telefonske številke in številke sob, vsi so vedel, kje sem jaz, če bi potrebovali pomoč. Razdelili smo še malice za vzpon – energijski dodatek je bil to, prav tak kot se je že obnesel na Triglavu – Frutabele in suho sadje z oreščki. Opozorili so nas, da bo noč kratka, zajtrk ob petih in vzpon naj bi se začel pred šesto. Verjetno res bolj zaspati kot klepetati! Me tri smo se tega držale, kaj pa naša mladina? To vedo pa oni. Vsekakor smo bili vsi zbrani na zajtrku, kjer nas je čakala tudi zaloga vode in malice – poskrbeli so tudi za celiakijo! V temi smo se zbrali pred hotelom, tam je že čakala skupina gorskih vodnikov ter Peter Hamor in hitro smo začeli s hojo. Hitro je pravi opis, saj me je zaskrbelo, da bomo pri tem tempu vsi obležali že po 2h urah. A na prijazen klic, da smo mičkeno prehitro, so se odzvali in minimalno, ampak res minimalno upočasnili. Najprej smo hodili kar po cesti, potem pa smo zavili v gozd. Hmmm, le kje hodimo. Vedeli smo le, da je cilj nekje visoko nad nami – 2502 m visoki vrh Rysy.

Pri prvem razpotju s tablami, se je pot začela vzpenjati. Gozd se je počasi razprl in zagledali smo Tatre, še vedno visoko nad nami. Premagati bo treba 1200 m nadmorske višine. Na poti smo srečali domačine, ki so delali v koči pod Rysy-jem. Nevejretno, trije mladi fantje so imeli oprtane nahrbtnike iz lesa z tovorom, ki je tehtal od 50 do 90 kg. Tisti, ki je nosil najtežji tovor, je imel med drugim naložen sod piva. Med potjo so se večkrat ustavili, ampak v koči se bili takoj za nami. Neverjetni so bili, zaslužili so si aplavz. Pot je bila zanimiva, preko potokov in majhnih mostičkov, ob grmičevju in s fantastičnim razgledom. Hip ni bilo v nobeni skupini in pogled na naše črpalke je vztrajno kazal ravno črto. Postanki so bili namenjeni pitju vode in energetskim dodatkom, ampak roko na srce – ni jih bilo veliko. Dobesedno leteli smo proti vrhu. Hribi so zanimivi tudi zato, ker izgledajo zelenkasto sivi, šele ko se jim približaš pa vidiš, da ne gre za travo, pač pa z nežnim mahom obrasle kamne. Tudi pot je nekaj posebnega, saj gre za široko stezo iz položenih gladkih skal (le kdo je delal to pot???). Ko smo prišli do strmega pobočja, se mi je kar zasmejalo, kakšni klini in varovalne  zajle – čakale so nas verige, ki so spominjale na tiste, s katerimi zapremo vrata, ali pa pripnemo krave v hlevu. To je bil vsekakor izziv. Pomiril nas je le pogled na delavca, ki je nekje nad name montiral aluminijaste stopnice. No res so nekaj posebnega ti Slovaki, take poti v hribe pa še ne. Kmalu se je odprlo še nebo in posijalo je sonce, tako da je bil razgled še lepši, jezeri pod name, vrhovi nad nami in za presenečenje še pogled na Kočo pod Rysyjem. Pozdravile so nas zastavice kot v Nepalu in po nekaj 100 m smo vstopili.2250 m je osvojenih. Jupi! In po 15 minutah postanka, smo jo mahnili še naprej. Rysy leži na meji med Slovaško in Poljsko, torej iz vrha lahko pljuneš na Poljsko… Ampak, če do tja sploh prides, gneča je bila namreč kot na Oktoberfestu.

Ko smo prilezli na vrh, smo komaj našli prostor za sedenje, kaj šele za skupno fotografiranje. Imela sem občutek, da se bom ob nepravidnem koraku, kar odkotalila na Poljsko. Presenetil nas je še mlad moški, ki nas je spraševal od kod smo in, ko je prejel naš odgovor je takoj povedal, da sam dela na Soči kot vodnik raftinga. Hja, svet je res majhen. Najbrž ni treba dodati, da je bil Slovek in ne Slovenec…

Spust je izgledal vratolomen, potke prestrme in kamni preveliki. Ampak je šlo brez padcev in poškodb in še vedno z ravno črto na zaslonu. V koči nas je čakalo kosilo – špageti so nam rekli. Smeha je bilo veliko, ko smo dobili špagete s pasuljem? S fižolom? Je bil to pašta fižol?  Vsekakor, sama sem pojedla sendvič in spila pol litra vode. Veliko zabave je prinesel še obisk stranišča, ki je bil 50 m proč od koče. Tisti, ki so ga obiskali, so rekli, da je to WC z najlepšim razgledom, saj je okensko steklo gledalo proti dolini. Ob enih smo se začeli spuščati. In ker sama brez nezgod ne morem to poletje, se mob skrbnem štetju, če so vse moje “ovčice” zbrane, spregledala moker in spolzek kamen in poletela nekam v zrak in na koncu obležala kot hrošč na hrbtu in na mehkem nahrbtniku. Kapa je odletela po svoje, očala tudi in ko sem že skoraj pričela kobacati naokrog, da bi se pobrala, sem pomislila, da naj me kar kdo pobere. Nad sabo sem zagledala tri moške, ki so hiteli k meni, eden je bil videti zelo resen in precej bled. Pomagali so mi na noge in me spraševali, če je vse OK. Prosila sem le, da naj poiščejo moja (izposojena) sončna očala in zatrjevala, da sem “čisto kul”. In sem tudi bila, dokler se nisem obrnila in ugotovila, da sem pravzaprav obležala z glavo nad previsom globokim kakih 10 m (le od kje se je znašel tam, prepričana sem bila, da ga na poti navzgor ni bilo tam), hmmm res pametna punca, da nisem skušala vstati na tistih sluzastih kamnih. Le kje bi se to končalo. Potem sem hodila previdno in še kako uro razmišljala, če je imela tista sluz kako povezavo s straniščem z najlepšim razgledom na svetu, a sem raje zaključila, da je bil to potoček, ki je izviral tik pod vrhom Rysyja. No vsekakor gorski vodniki so po moji dogodivščini poostrili nadzor, na tistih verigah so postavili tudi vprašanje, če me navežejo na štrik (najbrž sem dajala tak vtis, kot če bi v hribe v visokih petah poslali Bridget Jones), ampak sem tako kot vsi zlezla preko skal sama.



Pot se je vlekla, prepričana sem, da so jo podaljšali za kakih 5 km. Vmes smo klepetali, to je res najbolje, malo z Moniko, pa z Nino, pa z Žigom, kje je še Nejc, pa Teja. Čas je bil za pogovor o počitnicah, klepet o senzorju, pa o sladkorni, ali pa kar tako malo o vsem (no, o vremenu, politiki in ameriških volitvah ravno ne).  Ko smo si že rekli, da je poti konec, nas je Monika “razveselila” z novice, da se ona spomni, da imamo pred sabo še vsaj eno uro hoda. Ok, potem pa klepetamo še s Čehi in Slovaki, sama sem govorila še z Madžarom, ki je pred sladkorno treniral sabljanje, potem je pa klub razpadel (ne zaradi sladkorne, da ne bo pomote) in sedaj teče maratone. Pa če to ni neverjetno, ti maratonci so mi res usojeni. Pred nami se je odprl razgled na skakalnico in takoj smo se pohvalili s Petrom Prevcem, potem smo našli še “Jezero ljubezni” in končno zagledali cesto.

In sladkor? Še vedno ravne črte, malo smog a popravljali pri Nejcu in Nini, a komaj smo se dotaknili meje 3,7 do 3,9 mmol/l. Med hojo po cesti sva klepetali z Lizo, ki se je takoj odzvala na predlog, da bi morali naprej bosi, sezula je gojzarje in veselo odskakljala v hotel. Tam nas je čakala malica, pa tuš in potem proslava v Wellnessu s šampanjcem… Kaj je povedal telefon: 42000 korakov, 193 nadstropij in 11 ur hoje z vsemi postanki in seveda osvojen vrh z 2502 m! Noč je bila mirna brez hipoglikemij, a naporna hoja in dobra večerja sta večini zvišala sladkor tja do 15 mmol/l.



V soboto nas je spet prebudilo sonce. Sladkorji so bili spet lepi, edinole ena hipa je motile povprečje. Moja noga je že spremenila bravo na prijazno modro – zeleno, ampak to ni bila ovira za jutranji tek. Tokrat sem bila bolj temeljita in sem našla  jezero, okrog katerega lahko tečeš. Tekla sem sama, srečala pa le nekaj zagrizenih lastnikov psov, ki se jim je dalo že od sedmih na sprehod.



Spet sem si ogledala skakalnico , še z večjim veseljem pa lepe hotele ob jezeru, restavracijo z imenom Koliba in po 7 km sem odšla pod zasluženi tuš. Ta je bil pravi izziv, saj se nisi mogel stuširati, ne da bi kopalnico spremenil v pravo malo jezero. In to vsako jutro znova. Pri zajtrku smo izgledali zadovoljni, večina nas je bila brez “musklfibra” – moj je kot po čudežu povsem izginil. Ob devetih so nas z avtobusom odpeljali v dolino, kjer imajo umeten kanal za rafting in kajake na divjih vodah. Spominjalo je na Tacen – le da je doma veliko lepše seveda. Dobili smo opremo – čevlje, vesla, čelade, neoprene in anorake in navodila, da moramo sneti ves nakit – črpalk niso omenjali, a so romale v nahrbtnike. Sledila so navodila v slovaščini, se jih je dalo razumeti in potem še v angleščini, nekako tako stroga, kot da gremo z raketo na luno. V skupinah po pet ali šest smo pristopili k čolnom in zagledali Mirka, znanca iz Rysyja, ki dela na Soči. Ja, svet je res majhen! Predvidene so bile tri vožnje, prva lepo počasi naravnost, druga vzvratno, pri tretji pa je bil načrtovan obrat čolna na streho. To je bilo smeha, naš čoln se ni obrnil, ker je bila taka želja, zato pa nam je vodnik pokazal, kako lahko plavamo po vrtincih. To je bil vrhunec dneva, tako nam je bilo všeč, da smo v vodo poskakali po dvakrat.



Po kosilu nas je spet pričakal Peter Hamor, poleg prostega plezanja po steni hotela, so nam pokazali alpinistično opremo, sestavljali smo šotore in iskali pogrešane (zasute v plazu). Prvi se je v steno podal Žiga in za njim še Aljaž, sledile so še Teja, Nina, Monika in Urška in nekateri celo po večkrat. Popoldne je bilo tako prijetno. O sladkorjih ne govorimo, ker ni težav, le senzorji se odlepljajo po obisku savne in jazzuzija, kar velja dodati v edukacijo doma. Edini obliž, ki drži, je Klarin kineziotape. Zvečer se dogovorimo, da nam bodo vsi opisali izkušnjo s senzorjem v nekaj stavkih, pripraviti se bo treba še na poslovilni govor vseh skupin jutri zjutraj. Za zvečer napovedo žar, a namesto, da bi sedeli na terasi,  smo v jedilnici in peka na žaru je zastopana s pekočimi perutničkami in ribo. Tudi v redu. Sledi še glasbeni večer, ko z različno dolgimi cevmi pričaramo glasbo in se ob tem zabavamo. Kdo bi si mislil, da je tako lahko.

Zadnji večer je, zato se družimo še po večerji, največ se nas zbere v kavarni ob vhodu. Naša skupina vneto karta, pridružijo se jim še ostale skupine. Odlično!

Tudi zadnje jutro začnem s tekom, saj bo pot domov dolga. Po zajtrku začnemo odčitavati senzorje, večini je bil všeč. Nejc in Monika bi ga uporabljala še naprej, tudi Žiga in Aljaž sta podobnega mnenja. Ja, in seveda tudi me vemo, da sensor lahko olajša življenje in pomaga načrtovati take dogodke kot je več urni pohod v hribe. Ko bi ga vsaj imelo čimveč mladih! Po zajtrku sledi slovo, vsaka skupina pove svoje mnenje in avtobusi se pripravljajo na pot. Nekako jim v recepciji uspe, da traja plačilo enega računa 55 minut. Tako bomo šli na pot skoraj zadnji, pa najdaljšo pot imamo! Vzamemo malice, natlačimo avtobus s prtljago – ne boste verjeli, še vedno je premajhen in pot se začne. Težko se je pripraviti na 12 ur dolgo vožnjo z zastoji in postanki v sončni nedelji. Ampak tudi to bomo preživeli.

Ker – vse zmage so za nami, od tiste z vzponom, pa do rafting in plezanja in do izkušnje  s senzorji. Vsi ste zmagovalci – Iza, Klara, Teja in Urška, ki so se na dvatisočake podale že drugič v sedmih dneh, Monika kot najmlajša, ki ni nikogar poznala v naši skupini, pa Nejc, ki je z vztrajnostjo opravil vzpon, Aljaž, ki je skrbel za zabavo, vedno nasmejana Nina,  in seveda Liza z neomajno voljo in trdnimi stališči in Žiga, ki je bil vedno pripravljen na klepet.

Še kdaj takole skupaj? Seveda, če bo le priložnost!













Slika