Arhiv novic

» Nazaj v arhiv novic

Triglav – naš izziv za letošnje poletje

Spomladi je na oddelku prof. Battelino objavil nov izziv -  kaj če bi povabili otroke s sladkorno boleznijo na Triglav?


Hitro smo pričeli razmišljati, kako bi tak izziv izvedli, koliko otrok se bi prijavilo, koliko nas je potrebno za tak podvig. Hitro smo objavili prijavnico na spletni strani, dodali vabilo še vsem, ki so bili povabljeni v kolonijo in pričeli s štetjem. 1, 2, 3… Do kolonije smo imeli osem prijav. Dovolj?

Dovolj, da smo stopili v stik s Toni Janezom in ga povabili na Debeli rtič. Tam smo medtem šteli še enkrat in prijavljenih je bilo že 16 otrok. Dovolj?

Seveda!

Na sestanku smo se pogovarjali o zahtevnosti pohoda, varnosti otrok in Janez nam je obljubil pomoč pri iskanju gorskih vodnikov. Hitro smo imeli seznam – Miha, Igor in Blaž, Tadej, Minca kot alpinistka in Janez kot gorski reševalec. Na drugi strani smo polnili naš seznam – prof. Battelino, dr. Dovč, dr. Kotnik, dr. Šmigoc Schweiger, dr. Šuput Omladič in jaz sama smo predstavljali ekipo zdravnikov, poleg nas še edukatarke Teja in Urška Sever in Ana Gianini, naša medicinska sestra Vesna Ilar, pa obe nutricionistki Ajda Mezek in Andreja Širca Čampa, naš tim je okrepila še skupina z dodano vrednostjo – profesorjeva hči Ada in Andrejina hči Meta ter naša poslovna sekretarka Brigita. Tu je še Anže, student medicine, ki prevzame fotoreporterski del. Ni vrag, da ne bo šlo.

Naš seznam se je medtem še polnil – kar naenkrat je bilo na njem 25 imen, do odhoda sta sicer dva odpovedala, a takoj smo imeli nadomestilo in končno število otrok starih od 10 do 18 let je bilo 24. Še dva vodiča; študenta  Iza in Andraž in naša končna številka se je povzpela skoraj na 50. Vau, saj smo bili že skoraj kot “100 žensk na Triglavu”. Naredili smo tri skupine, za vsako sta bila odgovorna dva zdravnika skupaj z eno edukatorko, in še enim članom našega tima. Tako bo šlo dobro in varno.

Med otroci le štirje niso imeli črpalk, zato pa kar deset senzorje (o, res najlepša hvala tistemu, ki je izumil to napravo, bila je sanjski pripomoček), samo ena deklica je imela celiakijo in lahko smo načrtovali naprej:

Koča – rezervirana
Majčke – izbrane
Bidončki – naročeni
Plakat – naročen
Napisi za majčke in bidončke, plakat – oblikovani in poslani tiskarju
Mediji – obveščeni
Energijske malice (suho sadje in oreščki, energijske ploščice) – kupljene
Prva pomoč (glukozne tablete, glukoza, obliži) – pripravljena in razdeljena po imenih
Merilniki sladkorja – pripravljeni
Avtobus rezerviran
Dobra volja – rezervirana
Lepo vreme – imamo žetone za sonce
Navodila za otroke – napisana in poslana

Sreda je bila tisti dan, ko je morala pasti odločitev, ali podvig bo. Dr. Dovč nam je poslal slikico vremenske napovedi – sončno brez oblačka in toplo. Takoj smo preklicali vse družine in jih obvestili. Le obvestilo, da gorski vodnik Tadej ne more z nami zaradi poškodbe ramen nas je razžalostilo.

V četrtek smo pripravljali nahrbtnike, sama sem še vedno pogledovala oba para pohodnih čevljev. OK, tudi ta nizki bodo šli z mano… Bo že prostor v nahrbtniku. In v petek, 26.8. se je nato začelo. Vstajanje ob štirih, za Niko že ob enih ponoči, nam je povedala. Sama pojem zajtrk, kljub zgodnji uri in skočim v avto, poberem Andrejo in Brigito in pravočasno smo pred kliniko. Tam je že veliko staršev in otrok, hitro jim pomahamo, preverimo, če smo vsi zbrani in naša pot se začne. Pofesor se odloči, da gremo preko Pokljuke, saj je pot manj strma in kmalu je pred nami Rudno polje in začetek pohoda. Dogovorimo se, da otroci znižajo bazalne odmerke na 30%, nekateri jih povsem zaustavijo, obrok pa pokrijejo le polovično. Vsem izmerimo krvni sladkor in se odločimo, koliko inzulina dobijo tisti, ki uporabljajo pene – Amalija, Urška in Tim nič, Edvin čisto malo. Pot je lepa, a Vidu nagaja astma, zato začne jemati Ventolin in po kaki uri je bolje. Postanki so sprva kratki, da preverimo sladkor in pogledamo na senzorje. Ves čas spodbujamo otroke, naj pijejo, polagoma odložijo tudi jope, saj se pokaže sonce in postane toplo. Prvi postanek za malice je, nato Vodnikova koča z dobrodošlim straniščem, možnostjo dolivanja vode v bidone in tudi za kavo so prvi kandidati.


Nato postane pot bolj strma in sonce močnejše, zato je na mestu navodilo, da se tudi največji uporniki namažejo s kremo z visokim zaščitnim faktorjem. Drevja ni več, in pred nami so samo še skale. “Koliko korakov smo že naredili” sprašuje Nana – “15.000”  je moj odgovor. Koliko še? Nimam pojma, koča na Kredarici je nekje za vogalom. Spremljam najmlajši deklici Nano in Niko, skupaj z Andrejo, Janezom in Mihom. Povesta nam, da se počasi daleč pride in, da če prehitro hodimo,  ne vidimo, kako lepo je okrog nas. Seveda imata prav, in prav nič narobe ne bo, če pridemo na Kredarico pol ure za ostalimi. In res, ob 15h smo tudi mi na vrhu, ostali imajo že kosilo, vsi so nasmejani, do Kredarice celotna skupina ni imela niti pet hipoglikemij.


Sledi posvet, kako naprej, profesor želi, da bi šli vsi naenkrat, ampak na koncu pade odločitev, da bo skupina bolj varna, če se razdeli v dva dela. Prva bo šla na pot takoj po 17. uri. Prof. Battelino, dr. Kotnik in dr. Šuput skupaj s sestro Ano, Minco, Janezom, Mihom, Igorjem in Blažem so v hipu pripravljeni in seveda tudi 12 otrok. In nikakor ne pozabimo na študenta medicine Anžeta, ki prevzame skrb za fotografije. Razdeljene so čelade. Tu so samovarovalni kompleti, en vodnik prevzame v skrb štiri otroke. Mi samo pomahamo, druga polovica otrok klepeta ali pa gre počivat v depandanso, ki bo naše prenočišče.



Iz toplega zavetja jedilnice smo opazovali greben, ki se je bleščal v sončnem zahodu in opazovali skupine, ki so se po njem vzpenjale ali spuščale. Z Andrejo in Brigito smo razmišljale, kako bo šlo nam, ki ne hodimo ravno vsak dan v hribe. Obenem smo za zmagovalce naročili palačinke, večerja se namreč streže le do 20h. In malo po osmi je vstopila naša zmagovalna ekipa vsa nasmejana. Vsi so zmogli, vsi so stali na vrhu, prejeli svoj Triglavski krst in vsi so na skupni sliki z našim plakatom.


Hip ni bilo, adrenalin pa je pognal sladkor v višave, a ob polnoči se je že umiril, palačinkam navkljub. Otroci so hitro odšli v kočo, skupna ležišča so imela svoj čar in klepet se je nadaljeval še dolgo v noč. Teja, Urška, Ana in Vesna so merile sladkor ob 22h in 24h. Dve hipi smo imeli, eno še od pol enih ponoči in eno ob pol petih. Po takem naporu in v skupini 26 sladkorčkov – carji smo, res!



Minca je vstopila v jedilnico ob 20h in povedala, da jo v Krmi čaka mož z družino. Odtekla je v dolino z nočno lučko in sms mi je od 22:06 povedal, da je v dolini. Vau, to pa je bil spust!



Zvečer nismo pozabili niti na Vida M. – zapeli smo mu vse najboljše in izročili darilce. 15 let s praznovanjem na Triglavu in premagano astmo, to ni kar tako!



Naslednje jutro sem se zbudila že ob petih. Pod mano sta spali Meta in Andreja in ko je Andreja ob pol šestih zaklicala “dovolj imam”, sva se hitro oblekli in šli ven. Hribi so se začeli barvati, pogled je bil neverjeten, videli sva prvo skupino, ki je zakorakala v steno, vse je bilo še tiho in mirno. Fotografije so bile enkratne.



Zajtrk nas je čakal takoj ob sedmih, velik lonec čaja, kruh, sir, maslo, pašteta in jajca. In spet nova čestitka, tokrat za Andrejo, tudi na darilce nismo pozabili. In res – za svoj rojstni dan bo osvojila Triglav, to je odlično!

Pred kočo je sledilo skupinsko slikanje celotne ekipe, z vodniki, otroci. Veliko ljudi je spraševalo, kakšno društvo smo in ni nam bilo težko povedati. Naš del skupine je nato prejel opremo, prvi skupini pa smo preložili čim več stvari iz nahrbtnikov – fantje, hvala vam in seveda hvala Janezu, dr. Kotniku in dr. Šuputovi ter Ani, ki so vzeli vsak dodaten nahrbtnik. Nam je bilo tako veliko lažje.



Tokrat je skupina večja – 12 otrok, Iza in Andraž, Ajda, Andreja, Meta, Ada, Brigita, pa Urška in Teja z Vesno, skupaj s prof. Battelinom, dr. Šmigoc Schweiger, dr. Dovčem in mano in seveda Anžetom je hitro pričela viti kačo. Gneča je bila velika, vikend izjemno lep in skupaj z nami je veliko ljudi želelo na Triglav. Na ozkih in strmih predelih smo se tako čakali in klepetali. Naš vodnik Miha je vsakomur razlagal, kaj pomeni napis sladkorčki, sama sem dobila na račun tega celo bonbon (brez sladkorja). Hodila sem skupaj z Niko in Nano, živahnim Klemenom Š. in zaskrbljenim Andrejem (Ali mi bo Viviana verjela, da sem bil na Triglavu…). Super nam je šlo, zmogli smo vse vzpone in spuste, si pomagali s samovarovalnimi kompleti, povezovala nas je alpinistična vrv, navodila, ki smo jih dobili od Miha, so bila natančna. Pri postankih smo želeli samo eno stvar – vodo. Neizmerne zaloge je imela Ajda, pa tudi Miha je imel več steklenic v nahrbtniku. Na malem Triglavu smo postali za nekaj minut in slikanje in nato je sledil še vzpon do Aljaževega stolpa. Pozdravili smo ga z veselimi vzkliki, skupinsko sliko in krstom. Vsak od nas je stopil še pred stolp. Miha nam je povedal, da je bil to zanj letos 14. vzpon, da jih je imel lani preko 100, tudi prof. Battelino je na Triglavu že 54.! Vau, večina ostalih pa prvič.

Sledi spust na Dolič, ki je zahteven, ampak tudi to nam gre dobro od rok. Postanki, preverjanje sladkorja, voda, za vse je čas. Po petih urah smo na Doliču in čas je za malice in ponovne meritve sladkorja. Kupimo vodo, saj nam jo je zmanjkalo – v hribih jo res ceniš. Približno 30 steklenic rabimo, tistih 1,5 litrskih seveda in za to bomo plačali preko 100 EUR.  Spet jo razdelimo v nahrbtnike in nato pade še odločitev, da gremo ob pol treh naprej in to v dolino Zadnjice. Tja naročimo še avtobus in spust se začne.



Dobimo novega junaka – dr. Dovču razpade podplat na čevlju, kamni so ostri, a vendar je še s pesmijo za vse nas zmogel šesturni spust do reke, kjer so bili natikači verjetno največja nagrada. 

Pot do Zadnjice ni bila kratka, spuščali smo se po kamnitih potkah, veseli za vsako senco. Prva skupina je imela ob potoku uro počitka, a do avtobusa smo prispeli do sedme ure vsi in sledila je pot preko Vršiča. Neverjetno, koliko je serpentin in ko sediš na avtobusu je pot še bolj zanimiva. Pri enem ovinku je šofer popravljal kot avtobusa kar petkrat, a je zmogel in bus je brez poškodb prišel na vrh in še v dolino. Nato pa naprej proti Ljubljani, V Radovljivi smo oddali Edina, Amalijo in Ajdo, vse ostale pa so ob 21.30 s ploskanjem pričakali starši.

Zasluženo, od najmlajšega do najstarejšega so zmogli to dolgo pot – 2864 m, 40.000 korakov in 15 ur hoje. Čestitke vsakemu posebej in vsem skupaj. Zdaj smo vsi ta pravi Slovenci, bili smo na vrhu, bili smo krščeni in zmogli smo pot nazaj v dolino.

Hvala vsem, ki ste pomagali, Janezu in Minci, Mihi, Igorju in Blažu, pa Anžetu, vsem članom našega tima in vsem staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke. Hvala Medtronicu, ki je podprl to pot in hvala osebju koče na Kredarici, Doliču ter Vodnikove koče. Hvala šoferju za dobro voljo na poti in skrb za vse nas in seveda Špeli za naš dizajn na majčkah in bidonih ter Eurotonu za ugodno ceno za majčke in bidončke.

In naslednji izziv? Ali bi se podali skupaj na desetko letos na LJUBLJANSKI MARATON? To bi bila za nas “mala malca”…

SLIKE

Slika